Tudi ko bo zakon, se bodo stroški povečevali

Ljubljana – Zakon o dolgotrajni oskrbi bo do aprila leta 2020 pod streho, napovedujejo na ministrstvu za zdravstvo kot pojasnilo na številne kritike, ki jih je z vseh strani slišati o tem, da država že več kot desetletje ni sprejela sistemskih ukrepov, da bi odgovorila na izzive starajoče se družbe. Nobena vlada v zadnjih 15 letih ni našla soglasja za financiranje nove javne blagajne, pričakovanja, ki jih mnogi polagajo vanjo, pa precej presegajo doseg tovrstnih sistemov v tujini.

Po reviziji računskega sodišča, v kateri so strnjene in s podatki podprte »splošno znane resnice« – da so številni starostniki in njihovi svojci v hudi stiski, ker ne morejo do pomoči, ki jo nujno potrebujejo, da je premalo postelj v domovih, da so položnice v njih previsoke, plače zaposlenih oskrbovalcev pa prenizke in jih je zato premalo – so se pozivi na pristojna ministrstva in ustanove ter tudi neposredno na vlado, naj vendarle ukrepa, še okrepili.



Prve napovedi, da bomo vzpostavili sistem dolgotrajne oskrbe, so iz let med 2002 in 2005, od takrat do danes so se na vrhu resorja za delo, družino in socialne zadeve zamenjali ministri iz kvot SMC, SD, Desus, SDS in NSi. V minulem mandatu pa so nalogo priprave zakona o dolgotrajni oskrbi preselili na ministrstvo za zdravje, kjer so ustanovili poseben direktorat. Prav vsak od prejšnjih ministrov bi gotovo naštel, kaj vse je počel, da bi zadevo pripeljal v življenje.
 

Zakaj še vedno čakamo na zakon?

»Kljub izjemnemu trudu številnih zakona še ni, ker nikoli do zdaj še ni bilo dovolj politične volje, da se preseže medresorsko delitev in zagotovi potrebna dodatna finančna sredstva, ki niso majhna. Če bi bilo to odvisno samo od volje ministra za delo, bi bila zadeva že zdavnaj urejena. Morda še pred nastopom mojega mandata,« je prepričana nekdanja ministrica Anja Kopač, ki upa, da bo zdaj izražena politična volja podprta tudi s finančnimi viri in bo ministru za zdravje Alešu Šabedru uspelo ob preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti tudi denar za ta zakon.

Danes je pet odstotkov prebivalcev Slovenije starejših od 80 let, po projekcijah jih bo leta 2050 že več kot enajst odstotkov. Storitve dolgotrajne oskrbe bodo zelo verjetno nujne za okoli devet desetin med njimi. »Koliko dodatnega denarja bo potrebno, bo odvisno od obsega pravic, ki jih bomo v javnem sistemu zagotovili po načelu medgeneracijske solidarnosti, in tudi od vstopnega praga oziroma pogojev upravičenosti,« je pojasnila Anja Kopač.

Ocene so se v zadnjih letih gibale okoli 150 milijonov evrov. »Vendar je realneje govoriti o dodatnih najmanj dvesto milijonih evrov, ker imamo danes različne storitve dolgotrajne oskrbe ločeno urejene, denimo pravico do institucionalnega varstva, družinskega pomočnika, dodatka za pomoč in postrežbo, patronažno službo. Zakon o dolgotrajni oskrbi jih bo moral povezati v enotni sistem, postaviti jasne standarde ter hkrati vzpostaviti spodbude za razvoj novih storitev – predvsem skupnostnih in drugih podpornih,« je naštela nekdanja ministrica.




Vprašanje, ki v več kot 15 letih ni dobilo odgovora, je, kdo in kako bo prispeval teh dvesto milijonov evrov. V preteklosti je bilo slišati zamisli od dodatnega prispevka aktivnega prebivalstva do obvezne dajatve iz neto dohodkov vseh odraslih, torej tudi upokojencev, do katerih pa je imela vedno zadržke vsaj ena interesna skupina. Ena od točk, o katerih so bila mnenja različna, je bila tudi, kako denar, ki ga zdravstvena blagajna zdaj namenja za storitve dolgotrajne oskrbe (ocene so okoli 150 milijonov evrov) preusmeriti v novo blagajno, prav tako je več pogledov na to, kolikšen delež dodatkov za pomoč in postrežbo, ki jih zdaj posameznikom izplačuje pokojninska blagajna, je dejansko dolgotrajna oskrba.