Tiskane izdaje
Kobarid – Na vrhuncu turistične sezone je gostov v zgornjem Posočju več, kot jih je kraj sposoben sprejeti. V težavah se znajdejo predvsem gostje brez vnaprejšnjih rezervacij, zato turistični zavod odsvetuje obisk brez poizvedovanja vsaj do 20. avgusta. Jeseni sledi sestanek odgovornih, kako se odzvati na turistični naval.
Spodbudni turistični trendi zadnjih let z rekordnimi sezonami, ki jih bo letošnja prekašala še za nekaj deset odstotkov, so dolino Soče napolnili s turisti. Večjega zavračanja gostov zaradi polne zasedenosti destinacija doslej ni izkusila, zato v teh dneh ni malo nejevolje med zavrnjenimi gosti, ponudniki nastanitev in tudi rednimi gosti, ki predvsem na Bovškem in Kobariškem v barih in gostilnah na naročila čakajo dlje, kakor so bili vajeni doslej.
Dolina je drugačna
»Če greš na morje, gnečo vzameš v zakup. Tukaj pa ne,« je poudarila avstrijska turistka, ki v Kobaridu redno počitnikuje v zadnjem desetletju. »Spusti po Soči so zdaj videti kot industrija na vodi, parkiranje je marsikje nemogoče. Dolina se je s tega vidika spremenila, ni več tiste sladkobe kot nekoč.« Podobno izkušnjo ima tudi v Pragi živeči ameriški poslovnež Matt Hadley: »To je ena mojih najljubših destinacij v Evropi in vedno se bom vračal. Posebej cenim to, da se tukaj počutim kot gost in ne kot turist, ki ga tolerirajo zgolj zato, ker pride z nekaj denarja. Tako je na Hrvaškem, kjer je pomembna denarnica in jim je vseeno, ali se vrnete ali ne.« A hkrati pravi, da so se z občutnim povečanjem števila turistov nekatere aktivnosti v dolini spremenile v precej neosebno izkušnjo. »Upam, da dolina ostane lokalna in osebna. Da želja po čim večjem prihodku ne bo zameglila predstave, zakaj je ta dolina zares posebna. To se lahko zgodi. Praga je bila včasih fantastična, danes pa je preplavljena s turisti, ki želijo zgolj poceni pivo.«
Prazni bankomati
Polno zasedene namestitve in daljše vrste v restavracijah in trgovinah v konici sezone vendarle niso znamenje za preplah, meni lastnica polno zasedenega Kampa Koren Lidija Koren: »Če je dolina prezasedena, vseeno ne bi smeli reči, da turisti ne smejo priti. Ti se bodo sami naučili, da bo treba prej rezervirati nastanitev ali pa ostati doma. Treba pa bo poskrbeti, da bodo navalu sledile storitve in infrastruktura, ki pa že zdaj precej zaostaja.« Vršilec dolžnosti direktorja turističnega zavoda Dolina Soče Janko Humar pravi, da je nedopustno, da so sredi sezone bankomati prazni in da Telekom potrebuje teden dni, da v Kobaridu obnovi internetni signal. »Dosegli smo točko, na kateri spoznavamo, da turizma ne moremo imeti več samo tako malo za zraven, ampak se ga moramo lotiti resno na vseh ravneh, ki vplivajo na uspešnost te dejavnosti.«
Tretjino več odpadkov
Sobodajalci tarnajo tudi zaradi odvoza mešanih odpadkov samo vsaka dva tedna, a se jim doslej ni uspelo dogovoriti s posoškimi občinami in Komunalo Tolmin o načinu in plačilu učinkovitejšega pobiranja smeti, da te ne bi škodovale ugledu destinacije. »Problem je, ker v tem času nastaja 35 odstotkov več odpadkov, naš prihodek pa je samo 18 odstotkov višji. Razlika so odpadki, ki jih nihče ne plačuje. Pustijo jih predvsem enodnevni gostje, ki pridejo čez vikende ob naše reke, nekaj je tudi neprijavljenih gostov in tistih, ki kampirajo na črno,« opisuje direktor komunale Berti Rutar.
Hiter turistični razvoj v zgornjem Posočju je prehitel razvitost splošne infrastrukture in razpoložljivih storitev tudi na drugih področjih. Humar opozarja, da v Kobaridu in Bovcu manjkajo dovolj velike trgovine z osnovnimi dobrinami, da nobeden od večjih krajev nima urejenih javnih sanitarij, povsod primanjkuje parkirnih mest, velik problem pa so po njegovem prometni in parkirni režimi ob najbolj obiskanih znamenitostih.
Kratko potegnili slovenski gosti
Aleš Hvala iz Hotela Hvala poudarja, da mora dolina vztrajati pri kakovostnem turizmu s kakovostno ponudbo na vseh področjih. »Nizkocenovni turizem povzroča gnečo, ne prinaša pa dodane vrednosti. Zato naj bodo cene primerne, pri čemer seveda ne govorim o ravni St. Moritza. Takrat se bo takoj pokazalo, komu je dolina zares všeč, in tisti se bodo zagotovo zadovoljni vračali,« predvideva. Kratko so v zadnjem času potegnili predvsem slovenski gosti, ki pa se pogosto za krajši oddih odločijo v zadnjem trenutku, neredko tudi brez rezervacije. Tudi zato je čedalje več kampiranja na črno. Na bovški občini so pojasnili, da občina za zdaj legalno ne more postaviti začasnih kampov, kamor bi nameščali nenapovedane prišleke, ki nimajo kam. Napovedujejo pa, da se bodo jeseni občine sestale s turističnim zavodom in medobčinsko inšpekcijsko službo in se dogovorile, kako ob turističnih konicah ravnati v prihodnje.
***
Intervju z Jankom Humarjem, vršilcem dolžnosti direktorja turističnega zavoda Dolina Soče
Je zgornjesoška dolina prezasedena?
Res je, da je vsa naša dolina od Bovca do Tolmina trenutno popolnoma zasedena in zato najprej vse, ki bi pri nas še želeli preživeti nekaj dni, pozivamo, naj vsaj do 20. avgusta ne tvegajo prihoda brez rezervacije in naj vnaprej preverijo, če lahko dobijo kakšno posteljo ali prostor v kampih. Seveda pa sam ne delim te dni pogosto slišanega mnenja, da je obiskovalcev v naši dolini preveč. Še vedno jih je nekajkrat manj kot v primerljivih destinacijah v Avstriji ali Italiji. Taleb Rifai, generalni sekretar svetovne turistične organizacije (UNWTO) je lani na blejskem strateškem forumu jasno povedal, da gostov ni nikoli preveč, pomanjkljivo je lahko samo naše upravljanje destinacije - na tem področju pa nas gotovo čaka še veliko dela.
Kaj se je najprej izkazalo kot pomanjkljivost ponudbe?
Eden izmed ključnih problemov doline je neravnovesje v strukturi namestitvenih kapacitet. Skoraj polovico realizacije nočitev v dolini prinesejo posoški kampi, večji del preostale statistike pa zasebne sobe in apartmaji. Hoteli in podobni objekti pa trenutno le 16 odstotkov. V največji meri je obstoječa struktura posledica zelo hitre rasti lokalne turistične ponudbe; razumljivo je, da se najprej se razvijejo obrati, ki zahtevajo manjša ali postopna vlaganja in manj zaposlenih. Tovrstna struktura je najbolj zanimiva za goste, ki svoj glavni dopust načrtujejo v glavni sezoni in tudi poslovni načrti lastnikov kampov in apartmajev so osredotočeni na sezono, zato taka struktura kapacitet nujno vodi k večjim sezonskim konicam. Ključni dejavnik zagotavljanja celoletne zasedenosti in zmanjševanja sezonskih konic so lahko le hoteli, ki so zaradi stalno zaposlenih in obvladovanja stroškom v neprimerno večji meri prisiljeni v celoletno poslovanje, v kreacijo ponudb in programov, ki jim bodo prinesli goste tudi izven konic. V vseh razvitih turističnih destinacijah so hoteli osnova turističnega utripa, stabilne ponudbe in ne nazadnje ekonomike destinacije.
Ocenjujem, da se na tem področju tudi v naši dolini začenjajo pomembnejši premiki: imamo vrsto novih hostlov, kar nekaj novih manjših hotelskih hiš, na novo zastavljen je koncept hotela Dvorec v Tolminu, zelo velik korak naprej bo v naslednjem letu prinesla prenova in ponovno odprtje hotela Kanin v Bovcu.
Drugo, še bolj očitno dejstvo pa je, da hiter razvoj dejavnosti marsikje že prehiteva razvitost splošne infrastrukture in razpoložljivih storitev: v Bovcu in Kobaridu nam manjkajo zadosti velike trgovine z osnovnimi dobrinami; nobeden izmed večjih krajev še nima urejenih javnih sanitarij; povsod se soočamo s pomanjkanjem parkirnih mest; velik problem so prometni in parkirni režimi ob najbolj obiskanih znamenitostih.
Ali to odpira druge priložnosti?
Ponovil bi mnenje Taleba Rifaia, da gostov ni nikoli preveč, pomanjkljivo je lahko le naše upravljanje destinacije. Polna zasedenost seveda prinaša določene obremenitve in težave, na drugi strani pa je najčistejši dokaz rasti povpraševanja - torej konkretnih in otipljivih priložnosti za razvoj. Prebivalci doline so v zadnjih dveh desetletjih skozi intenziven razvoj finančno manj zahtevnih ponudb to dokazali. Polna zasedenost zagotavlja potrebno kritično maso za nadaljnji razvoj najrazličnejših novih programov. Nekaterim - novi športni programi, ulična prehrana, zasebne pivovarne, intenzivnejše vključevanje lokalnih proizvodov v vsakodnevno ponudbo - smo že priča, pa tudi drugih možnosti za naprej je še veliko.
Omejitev je samo poslovna domišljija. Povečuje se izvedljivost zahtevnejših projektov. Skupaj z rastjo zasedenosti, še posebej, če jo spremljajo ustrezni projekti lokalne skupnosti - v tem kontekstu velja na prvem mestu izpostaviti obnovo kaninskega smučišča - raste tudi interes večjih vlagateljev. Namesto poslovnih avanturistov, ki so v tranzicijskem času ključno prispevali k sesutju hotelskih kapacitet v dolini, prihajajo resni vlagatelji, ki imajo dovolj sredstev in znanja, da bodo razvili tudi zahtevnejše projekte. In ne nazadnje je skupna vizija doline, da bi postali butična destinacija, torej dolina, kjer bi bila kvaliteta naše turistične ponudbe primerljiva izjemni kvaliteti našega naravnega okolja. Za ta korak pa so poleg zavestne usmeritve in pripravljenosti potrebna tudi sredstva. Polna zasedenost tako prav vsakemu ponudniku omogoča, da izboljša svoje storitve in potem zanje zahteva tudi primerno ceno.
Ali se sploh splača prilagajati ponudbo in infrastrukturo poletni konici, ki vendarle ni tako dolgotrajna?
Turizem je že po svoji naravi sezonska dejavnost zato mora biti obvladovanje sezonskih konic - pa tudi praznih terminov - sestavni del poslovnega načrta vsakega resnega turističnega ponudnika. Dejstvo je tudi, da mora večji del naših ponudnikov v sezoni zaslužiti dovolj rezerve, da lahko pokrije stroške celotnega poslovnega leta, zato morajo biti zelo dinamični in prilagodljivi. Največja težava sezonskega prilagajanja, s katero se na prvem mestu soočajo gostinci, pa tudi drugim ni več prihranjena, je pomanjkanje primernega kadra. Seveda morajo najprej sami reševati ta problem, ampak potrebne bi bile tudi prilagoditve v sistemu izobraževanja.
Kako se lahko destinacija na kaj podobnega pripravi dolgoročno?
Sam menim, da bi morali rastoči obisk in odlično sezono razumeti predvsem kot izziv in poslovno priložnost za naprej. Del odgovorov morajo zagotoviti ponudniki v svojih poslovnih načrtih in naša destinacijska organizacija v svoji strategiji in tržnem programu, drugi del pa lokalne skupnosti v svojih tekočih in dolgoročnejših razvojnih programih. Letošnja polno zasedena sezona bo zelo očitno pokazala tudi ozka grla naše ponudbe. Večji del je takih, ki jih ni mogoče rešiti čez noč, nikakor pa si ne smemo dovoliti, da bi nanje pozabili do naslednje sezone. Primerno bi bilo, da v jesenskem času v vsaki izmed treh posoških občin povzamemo izkušnje minulega poletja, da najbolj nujne in lažje obvladljive izzive, ki so pred nami, preoblikujemo v operativni program, ki mora biti zaključen v prvi polovici naslednjega leta, za zahtevnejše naloge pa dogovorimo način reševanja in jih razdelimo na korake skozi daljše obdobje.
