Tvegano je pošiljati slovenske otroke v Izrael

Ljubljana – Program otroške kardiokirurgije, ki ga je mednarodni nadzor označil za tveganega, je pod vodstvom prof. dr. Tomislava Klokočovnika postavljen na novo. Do zdaj so upoštevali želje staršev in pošiljali otroke tudi na operacije v Izrael. Včeraj pa je zdravniški konzilij odločil, da bodo prakso prekinili.

Zakaj ste se odločili, da malega srčnega bolnika ne boste več pošiljali na operacije h kirurgu Mishalyju v Izrael?

Poleti smo iz UKC poslali našega otroka na operacijo v Izrael. Že prej ga je operiral kirurg Mishaly, ko je še prihajal v Ljubljano, in želja staršev je bila, da gre na ponovno operacijo k njemu. Hoteli smo ugoditi staršem. Tudi sicer sem podpisoval, da otroke, ki jih je Mishaly že operiral, operira še drugič, tretjič, kakor je pač treba. Tako smo napotili v Izrael tudi tega otroka. Nato pa smo po twitterju ali facebooku izvedeli, da je umrl. Kot napotna institucija bi morali takoj dobiti odpustnico, da bi videli, kaj se je z našim otrokom tam dogajalo. A do danes, torej že dva meseca, odpustnice iz Izraela nismo dobili. Z njimi žal sploh nimamo nobenega stika. To je sodu izbilo dno. Kar so naredili v Izraelu, je nedopustno. Kriminalizirali so nas.

Kaj so naredili?

V odpustnici, ki je bila objavljena na internetu, je pisalo, da otrok ni bil pravočasno poslan na operacijo. Takoj naslednji dan, ko smo to na spletu opazili, sem sklical sestanek konzilija, da vidimo, ali ga res nismo pravi čas poslali. V dokumentaciji smo videli, da je Mishaly napisal, da je treba otroka poslati čez šest mesecev. Poslali smo ga točno takrat, kot je želel. Nobene napake nismo naredili. Ta otrok je na žalost v Izraelu umrl. Ni prišel iz bolnišnice. Mislim, da je zelo nevarno pošiljati otroke v institucijo, s katero nimamo nobenega kontakta, ne na institucionalni ravni ne s kirurgom operaterjem. Zdravniški konzilij je danes obravnaval naslednjega otroka, ki ga je v preteklosti operiral Mishaly. Odločili smo se, da ga ne bomo poslali v Izrael. Znova ga bomo obravnavali prihodnji teden, ko pride v UKC otroški kardiokirurg iz Italije, in se skupaj z njim odločili, kakšen tip operacije je potreben in kje naj se ta opravi.

Tudi starši so vam na sestanku na zdravniški zbornici septembra očitali, da otrok ni bil pravočasno poslan v Izrael ...

Tu je še ena težava, ki sem jo tudi danes izpostavil na zdravniškem konziliju. Gospod Žitnik, predsednik društva Velik srček, je septembra takoj vedel vse, kar smo se na konziliju pogovarjali. Na sestanku na zbornici je natančno navedel, kaj sem prejšnji dan govoril na konziliju glede odpustnice v Izraelu. Vsi smo bili negativno presenečeni. Gospoda Žitnika sem vprašal, kako on ve, kaj se na konziliju dogaja. Rekel je, da ima tam svoje zveze. To je moralno in etično zelo sporno. Gre za delovne pogovore zdravnikov o konkretnih bolnikih, zelo osebne stvari, to je stvar poklicne molčečnosti.

Se bodo starši strinjali, da otrok ne gre k Mishalyju?

Glede na to, da UKC ne sodeluje z institucijo v Izraelu, da nimamo nobene pogodbe niti osebnega stika s kirurgi, in glede na mednarodno poročilo, ki jasno kaže, da je doktor Mishaly kot vodja programa v UKC padel na izpitu, otrok ne moremo pošiljati kar na slepo nekam, ker tako želijo starši. To je zanje nevarno.

Povedali ste že, da program otroške kardiokirurgije v UKC danes deluje dobro. V čem se razlikuje od Mishalyjevega?

Mishaly je kot edini kirurg prihajal v UKC za dva ali največ tri dni na mesec. Imeli smo velike težave, ker ni mogel priti, ko smo ga potrebovali. Zaradi tega so bila zdravljenja podstandardna, stanje kakšnega otroka se je poslabšalo, nekateri so umrli. Zato pediatri intenzivisti in lečeči kardiologi niso hoteli več sodelovati.

Zdaj sodelujemo s tremi institucijami, iz katerih prihajajo k nam vrhunski kirurgi, ki so navzoči od osem do deset dni na mesec. To so univerzitetna bolnišnica v Pragi, specializirani srčni center Massa v Italiji in univerzitetna bolnišnica v Münchnu. Ravno danes zjutraj je prof. dr. Jan Janoušek iz Prage zagotovil, da so njihovi kirurgi pripravljeni prihajati v Ljubljano v enem dnevu. Te informacije smo zelo veseli.

Kakšni so danes rezultati zdravljenja?

Vsakega otroka vnesemo v evropsko bazo podatkov. Vsakdo nas lahko kontrolira. UKC je zdaj z 2,3-odstotno umrljivostjo v evropskem standardu, tako kot Nemci, Avstrijci, Holandci. To je zelo visok standard, saj je dopustni standard tudi do osem odstotkov.

Kako ste vi doživeli mednarodno poročilo?

Vedeli smo, da stvari niso v redu, a da so tako hude, ne. Bili smo presenečeni. V poročilu je sicer nekaj napak, a moramo ga vzeti kot dejstvo in priporočilo za naprej. Za štiri otroke, ki so umrli, je zapisano, da so bili napačno zdravljeni. Resnica mora dobiti epilog, tisti, ki so bili v to vpleteni, morajo odgovarjati. Starši, ki so v poročilu prepoznali svoje otroke, so poslali k nam zahteve odvetnikov in dali smo vso ustrezno dokumentacijo. To bodo raziskale druge institucije – policija in sodišče. Sicer pa ima poročilo 33 priporočil. V tem letu in pol smo jih 80 odstotkov že uresničili, nekaj jih še bomo, nekaterih pa žal še ne moremo.

Česa ne morete popraviti?

Ne moremo povečati števila bolnih otrok. Pravilno je govoriti o konginentalnem programu, v katerem operira kirurg otroke in odrasle. Tako so se tudi manjši centri v Nemčiji in Angliji rešili težave majhnega števila operiranih pacientov, in tako moramo narediti tudi v UKC. Drugo, čim prej moramo izšolati dva svoja kirurga.

Neverjetno je, kar preberemo v poročilu, da se je prejšnji specializant šolal pri Mishalyju sedem let, naredil izpit, a ni znal operirati. Kako se je lahko to zgodilo?

To je bilo tudi moje vprašanje gospodu Mishalyju, ko sem prevzel program. Odgovoril je, da ga ni usposobil, ker se ga ni dalo usposobiti. Dr. Borut Geršak, ki je v imenu UKC vodil program, bi moral skupaj z Mishalyjem tega kirurga pravočasno zamenjati. Mishaly je dober kirurg, prišel je, naredil, kar je mogel, šlo je, dokler je šlo. Ne morem ga obsojati kot glavnega krivca. Šolanje ne more trajati v nedogled. A očitno so bili neki drugi interesi, ki jih ne razumemo. Zamerim mu moralno držo. To, da nam ni izšolal kirurga. In tudi Geršaku, da je to dovolil. To ni prav. Tu ni opravičila.

Zdaj pospešeno izobražujete domačega kirurga dr. Miho Weissa. Kako mu gre?

Odlično. Do zdaj je naredil že 34 operacij. Dr. Weissa učim tudi na odrasli srčni kirurgiji. Vse operacije do zdaj je uspešno opravil. Ima spretne roke, dobro razmišlja in tudi karakterno je v redu, rad ima bolnike in otroke. Zdravnik mora imeti rad svoj poklic in ljudi, s katerimi dela. Če nimate radi ljudi, ki jih operirate, to ni pravi poklic za vas. Kirurgija je način življenja. Če je to za nekoga samo služba, bo slab kirurg. Kirurgija zahteva, da si v UKC 20 ur na dan. Brez tega ni nič.