Tiskane izdaje
Deželni javni zavod, ki mu nekateri pravijo tudi državna ali pa celo Janševa televizija (kar je huda krivica, saj je zakon zanjo od prve do zadnje črke menda spisal medijski mojster Grims), je pred kratkim končal s svojevrstnim predvolinim omnibusom, v katerem so nam volivcem po koščkih predstavili premoženjsko stanje vseh predsednikov parlamentarnih strank. Da se bomo menda laže odločali na volitvah in da bomo imeli transparenten vpogled v poštenost, odkritost in domačnost vseh tistih, ki se nam ponujajo, da bi nas vodili v še lepšo prihodnost.
Izpadlo naj bi lepo, prijazno in ljudsko, ampak če prav pomislimo, je bilo grozno. Še posebej če upoštevamo, da že dve desetletji živimo v kapitalizmu, v katerem se družbena uspešnost posameznika ponavadi kaže tudi z njegovim premoženjskim statusom in takšnim ali drugačnim naborom materialnih dobrin. Ti skromni slovenski strankarski fantje (in ena punca) pa kljub svoji neverjetni uspešnosti in izjemni gospodarski rasti, s katero nas pitajo, po prikazanem premoženju - če jih seveda primerjamo z njihovimi evropskimi kolegi na podobnih položajih - skorajda ne bi spravili skupaj za eno zares razkošno večerjo, ako jih ne bi tu in tam povabili na kakšen državni sprejem. Pahor je razkazoval staro katrco, Janša plačni list in odkupljeno družbeno stanovanje, Erjavec eno povprečno slovensko hiško, Kresalova verjetno še za kostime ne bi imela, če ne bi imela bogatega partnerja, da o drugih političnih prvakih-sirotah, ki jih gor držijo argentinske pokojnine in prihranki, s katerimi pa tako ali tako upravljajo drugi, kakor je povedal finančni strokovnjak Bajuk, niti ne izgubljamo besed.
Sami povprečni, pošteni, marljivi in skromni Slovenci. Nobene jahte, nobenega »nobel« avtomobila, nobene uauu vile, še pisarne imajo takšne, da bog pomagaj, in otroke verjetno šolajo tudi na državne stroške v javnih šolah.
Zdaj pa, lepo prosim, to povežite s tisti znamenito Ropovo grožnjo Jankoviću, kdo da je koga naredil, pa s sedanjo zagrizeno vojno proti tajkunom, ki se menda tudi ne gredo politike, kaj šele političnega trgovanja z različnimi megafirmami, od trgovskih do časopisnih, ali pa se vprašajte, kaj je s korupcijo in provizijami pri patrijah, ki so jih očitno delili in dobivali samo Finci, tako da morajo reveži zdaj, ko so trčili na superpoštene Slovence, samo še sami sebe preiskovati, pa vam bo takoj jasno, da je tak pošten, skromen in skorajda po socialistično živeči cvet slovenskih strankarskih prvakov res zlata vreden. Ker je tako trdoživ in socialno pravičen. In ga je torej nujno še enkrat izvoliti. Gre namreč za tako v nebo vpijoč svetovni unikum, da boljšega zagotovo ne bomo več našli. In boljše in bolj poštene javne televizije seveda tudi ne.
Samo nekaj me pri vsem skupaj bega. Moja stara mama, ki je bila polna ljudskih modrosti, saj je preživela skoraj vse stoletje, dva moža in dve vojni, je namreč vedno rada rekla, da je treba tistemu, ki se hvali, ponavadi dati, onemu, ki skriva, pa največkrat vzeti. In še eno ljudsko je znala v dolgih letih socializma neštetokrat izustiti na račun svojih ponavadi zelo povprečnih šefov v ponošenih gvantih in družbenih stanovanjih. »Le poglej jih,« je rekla, »saj še zase ne znajo poskrbeti, kako bodo pa potem za druge?«
