Tiskane izdaje
Ljubljana – Domnevne strokovne napake sodnih izvedencev in cenilcev so v zadnjih letih zelo zarezale v njihove vrste, saj se njihovo število zelo zmanjšuje. Hkrati je v javnosti vse večje zavedanje o pomembnosti njihovih mnenj, od katerih je lahko odvisen izid sodnega postopka.
Če je bilo še pred desetimi leti imenovanih 99 sodnih izvedencev in cenilcev, jih je bilo lani le še 37. Le pri sodnih tolmačih se, kar je razvidno z grafa, trend imenovanja pomika navzgor. Ministrstvo za pravosodje vidi tri vzroke za takšno stanje. Prvi je sistem imenovanja, ki velja tri leta in očitno ni zastavljen tako, da bi se posamezniki nanj odzivali. Drugi vzrok je, da so domnevne strokovne napake izvedencev in cenilcev v zadnjem obdobju veliko bolj javno izpostavljene, kar je gotovo pripomoglo k drugačnemu dojemanju strokovne in širše javnosti o pomembnosti in zahtevnosti takšnega dela. Tretji vzrok pa je, da poseben preizkus strokovnosti, ki ga morajo opraviti vsi kandidati za sodne izvedence, cenilce in tolmače na centru za izobraževanje v pravosodju, za posameznika pomenijo (pre)velik zalogaj.
Kritično
Predvsem pomanjkanje izvedencev, in to na skoraj vseh področjih, je po mnenju vrhovnega sodišča eden od ključnih problemov, ki lahko zelo vpliva na trajanje sodnih postopkov, še posebno takrat, ko se morajo zaradi konflikta interesov izločati. Na vrhovnem sodišču nam niso odgovorili na vprašanje, katera izvedenska področja so še posebno kritična. Lani so ob uvedbi družinskih oddelkov omenjali izvedence psihiatrične stroke, pedopsihiatre, psihologe in klinične psihologe. Prepričani so tudi, da nov predlog zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, ki je v parlamentarnem postopku, te ključne dileme ne odpravlja.
Stavijo na stroko
Na ministrstvu za pravosodje menijo, da pomanjkanje izvedencev, ki poleg cenilcev in tolmačev sodiščem in drugim državnim organom zagotavljajo strokovno pomoč na področjih, na katerih sami nimajo dovolj znanja, bistveno ne ogroža poteka postopkov, razen morda tistih, ki zahtevajo mnenja kliničnih psihologov, ki jih zelo primanjkuje. Sicer pa so se na ministrstvu za povsem nov zakon odločili, ker želijo na to področje »pripeljati stroko«, in sicer že takrat, ko se izvedenci, cenilci in tolmači imenujejo, kot tudi pozneje, ko se preverja njihova strokovnost. Te naloge bo prevzel strokovni svet, ki bo vsakih pet let pod drobnogled vzel njihovo delo. Ali bo strokovni svet res odpravil tveganja za nepravilno izdelana mnenja, ni mogoče napovedati, gotovo pa ne bo odpravil nasprotujočih si mnenj. Vsak sodnik naj bi mnenja in cenitve, ki predstavljajo dokaze v postopku, prosto presojal v konkretnem primeru.
Ni možnosti za nakup
V preteklosti je bilo kar nekaj primerov, ko se je izkazalo, da je za dobro ceno mogoče kupiti kakršnokoli mnenje ali pridobiti kakršnokoli cenitev, saj so izvedenstvo, cenilstvo in tolmačenje tudi tržna dejavnost. S tržnim vidikom in možnimi zlorabami se ta zakon ne ukvarja, da pa v sodnih postopkih ni možnosti za nakup kakršnegakoli mnenja, prav tako ne dobre cene, so prepričani na ministrstvu, saj so ta namenjena »pravnemu vrednotenju dejanskega stanja v konkretnih življenjskih situacijah«. Da je objektivno predstavljanje mnenj zagotovljeno, je odvisno tudi od njihove strokovne kakovosti. O sistemskem zakonu, ki bi z ureditvijo tega področja posegel tudi zunaj pravosodja, za zdaj ne govori nihče.
Zaslužek izvedenca in cenilca, ki sodiščem zagotavljata strokovno pomoč, je lahko za najzahtevnejša dela 2465 evrov ali več. Foto: Leon Vidic/Delo
Brez ambicij
Toda predloženi zakon ni izpolnil pričakovanj tistih, ki so bili pomemben sogovornik ministrstva pri pripravljanju zakona. Med njimi je bilo združenje sodnih izvedencev in sodnih cenilcev za gradbeno stroko, ki je pričakovalo precej ambicioznejše rešitve. Njegov predsednik Samo Zupančič poudarja, da so si prizadevali za ustanovitev zbornice, ki bi imela javna pooblastila, oziroma za to, da bi jih dobila vsaj sedanja strokovna združenja, ki bi v prihodnje lahko predstavljala sekcije nove zbornice izvedencev, cenilcev in tolmačev. »Prepustitev urejanja tega področja trgu dopušča nemoteno delovanje kvazistrokovnjakov in s tem manjšo pravno varnost državljanov. Prav zaradi šibkosti strokovnih organizacij ni mogoče pričakovati izboljšanja kakovosti, saj te nimajo vzvodov, da bi preverjale strokovno usposobljenost tistih, ki delujejo na teh področjih in niso člani združenj,« opozarja Zupančič.
Kritikam se pridružuje tudi predsednik mariborskega Društva izvedencev in cenilcev Andrej Kocuvan, ki pravi, da so si kot »pomočniki sodnikov« prizadevali, da v njihovo delo ne bi posegalo uradništvo in komercialni lobiji. V zadnjih treh letih se njihov status slabša, kakovost dela je vse nižja, saj se je stalno strokovno obvezno izobraževanje, tako pravi Kocuvan, »sprevrglo v zaslužkarstvo organizatorjev takšnih izobraževanj«, ki jih izkušeni izvedenci bojkotirajo, mlajše generacije pa ignorirajo. Nove disciplinske ukrepe (opomin, denarna kazen, začasen ali trajen odvzem licence) ne vidi kot dodane vrednosti nove ureditve, ampak kaže na nespoštljiv in nedostojen odnos do njihovega dela, saj sodniki za zamude pri svojem delu takšnih ukrepov niso deležni.
