Umetniško gnezdo predelali za štorklje

Kostanjevica na Krki – Jeseni so se v gnezdo narejeno iz okoliškega materiala lahko zleknili obiskovalci razstave Zavetja v Galeriji Božidarja Jakca. Njihovo navdušenje je avtorico postavitve Matejo Kavčič pripeljalo do ideje, da iz umetniškega materiala ustvari resnično gnezdo za ogrožene bele štorklje, ki se počasi vračajo na jugovzhod Slovenije.

»Maja 2015 sem z Združenjem Sezam in otroci v Ljubljani delala gnezdo, ki je bilo lani spomladi v Grosuplju naseljeno s štorkljami. V Kostanjevici na Krki pa so ljudje sami začeli govoriti, da bi bilo razstavljeno gnezdo primerno za te ptice. Dejali smo si, zakaj tega materiala ne bi reciklirali in ga res porabili za ta namen,« pravi akademska slikarja Mateja Kavčič, ki s svojim ustvarjanjem želi ljudi opomniti na naravni red, ki ga mnogi izgubljeni v betonu ne razumejo več: »Glede na današnji hiter čas se je potrebno zaustaviti, pogledati, kako so naši predniki živeli z naravo. Gre za enostavno idejo, ki jo je danes potrebno otrokom že privzgojiti. Tako daleč smo prišli. Če bi si vsakdo na dan vzel čas za kratek sprehod v naravo, ne bi bilo toliko stresa, bolezni.«

Iz razstavljenega gnezda za ljudi so v Kostanjevici na Krki naredili dve gnezdi za bele štorklje. Prvo so ob današnjem svetovnem dnevu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst dvignili na drog brez električne napeljave blizu službenega vhoda v Galerijo Božidar Jakac. Medtem ko je novo bivališče že čakalo na morebiten marčevski prihod ptic selivk, je 40 otrok pričelo izdelovati drugo gnezdo. Slednje bo stalo v bližnjem naselju Malence.

Četrtina štorkelj na JV države

V okolici edinega naseljenega slovenskega otoka, natančneje ob vlažnem Krakovskem gozdu, so se štorklje, pred tem v Sloveniji doma predvsem v Prekmurju, začele znova pojavljati pred približno dvajsetimi leti, pravi Barbara Kink z novomeške enote zavoda za varstvo narave. Pred tem jih na jugovzhodu države praktično ni bilo: »Od tu so se razširile na Posavje, ob reko Krko, nato ob Kolpo, Temenico in Mirno. Glede na lansko štetje DOPPS-a je v Beli krajini, na Dolenjskem in v Posavju več kot 50 gnezd; v celotni državi jih je več kot 200.«

Kljub blagemu porastu štorkelj v zadnjih letih te ostajajo ogrožene, opozarja Kinkova. Iz nekaterih srednje- in zahodnoevropskih držav so praktično izginile: »K nam prihajajo iz omenjenih delov Evrope, kjer se njihov življenjski habitat krči. To pomeni, da so pogoji za njih pri nas boljši.«

Bele štorklje se naseljujejo v bližini mokrišč, kjer imajo na voljo primerno prehransko bazo. V ekosistemu namreč souravnavajo populacijo majhnih sesalcev, miši, rovk, velikih žuželk, deževnikov, plazilcev in dvoživk. Človeka se ne bojijo, pravzaprav gnezdijo v njegovi bližini, saj njive predstavljajo njihovo lovišče: »Ta steber z gnezdom v bližini Galerije Božidar Jakac smo sprva nameravali postaviti na drugem mestu, a je bilo to preveč oddaljeno od hiš.«

Zimski klateži ob avtocesti

Pomoč v delu in materialu pri postavitvi dveh gnezd je umetnikom in naravovarstvenikom nudilo Elektro Celje, ki z nameščanjem obročkov pomaga tudi pri preučevanju ptic. Štorklje na jugovzhodu države znesejo dva do tri jajca, manj od povprečja štirih in več kot v Prekmurju.

Iz Slovenije se ptiči težki do 4,5 kilograma in s premerom kril do 1,65 metra odpravijo na 8- do 15-tedensko pot do podsaharske Afrike konec avgusta. Običajno se na ista gnezda, ki jih vsako leto dograjujejo in posledično najtežja tehtajo dve toni, vrnejo marca; letos so nekateri že pohiteli. Tudi zaradi navezanosti na gnezdo se nemalokrat zgodi, da se spomladi ista partnerja, ki se ob selitvi ločita, znova najdeta.

»Včasih štorklje pri nas celo prezimijo. Bolj kot nizke temperature je vzrok selitev pomanjkanje hrane. Zadnji dve zimi smo lahko opazovali klateže, kot jim pravimo, na njivah ob avtocestnem izhodu Drnovo,« navaja Kinkova.

Klateži verjetno ne bodo novi stanovalci v »celoti pripravljene hiše« ob Galeriji Božidar Jakac, kot se je izrazila naravovarstvenica: »Upamo, da bodo štorklje ob vračanju v Evropo gnezdišče prepoznale in ga začele uporabljati. V nekem drugem primeru v Kostanjevici na Krki so po postavitvi gnezd na štorklje morali čakati dve do tri leta.«