Umirjeno šolsko polje

Šolski minister Igor Lukšič šteje za največji uspeh svojega dosedanjega ministrovanja umiritev šolskega polja. Napoveduje, da bodo novosti uvajali postopno in premišljeno, v soglasju s strokovno in širšo javnostjo.

Objavljeno
01. september 2009 22.10
Nevenka Žolnir je novinarka ljubljanske redakcije Dela
Nevenka Žolnir
Nevenka Žolnir
Vzgojni načrt, ki so ga morale šole narediti še po volji prejšnjega ministrstva v prejšnjem mandatu, so za zdaj njihova zadnja administrativna obremenitev, novih večjih nalog jim ne namerava dajati. Šole se bodo odslej lahko mirno razvijale in pri tem je okvir njihove avtonomije zelo širok. Kajti druga ministrova stalnica v govorih je poudarjanje šolske avtonomije. Zato se mu je zdelo zelo pomembno, da se svete šol takoj spet vrne v prejšnje razmerje s petimi predstavniki učiteljev in po tremi predstavniki staršev in ustanovitelja.

 

Ministrove namere so spodbudne, a za sedanje dinamične razmere preveč idealistično zamišljene, da bi zdržale. Kajti Lukšič napoveduje pripravo novega zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja pa novele zakona o vrtcih in še nekaterih drugih predpisov za to področje. Pri njihovi pripravi ne hitijo, a se bo razprava o konkretnih spremembah enkrat morala začeti in takrat bo na navidezno mirnem šolskem polju zanesljivo spet zelo viharno. Že podatki o gibanju števila dijakov zahtevajo takojšnje in odločnejše ukrepe glede mreže šol, a jasno je, da bodo odpori in pritiski z vseh strani veliki. Pri osnovnih šolah so bili povsem neobvladljivi, zato je njihova mreža ostala skoraj nespremenjena. Žrtve so bile v glavnem podružnične šole. A razprave o tem so bile v drugačnih časih, ko recesije še ni bilo na vidiku.

 

Osip osnovnošolcev se je zdaj ustavil (letos jih je »le« 1500 manj kot kot lani), na srednje šole bo šele prišel. Nedokončni podatki o letošnjem vpisu kažejo, da jih bo tisoč manj kakor lani, toda trend se bo nadaljeval in čez pet let bo njihovo število zelo upadlo. Kaj to pomeni za učitelje? Samo v prejšnjem šolskem letu jih je skoraj 150 izgubilo službo. V primerjavi z zaposlenimi v drugih panogah se ta številka sicer ne sliši tako skrb vzbujajoča, a za ta poklic je to (še) nekaj nepojmljivega. To, da smo ena redkih evropskih držav, kjer je učiteljev preveč, je za zdaj še skrito pod preprogo. Kaj bo v zvezi s tem ukrenilo ministrstvo, še ni jasno, toda vznemirjenju se nikakor ne bo mogoče izogniti.

 

Jeseni se bo začela tudi širša razprava v okviru priprav na novo belo knjigo o vzgoji in izobraževanju. Minister je spomladi imenoval 22-člansko skupino strokovnjakov, v glavnem teoretikov s Pedagoške in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: v dveh letih morajo najti odgovor na vprašanje, ali spremembe sploh potrebujemo, in če jih, kakšne. V tej luči je ministrovo zagotovilo, da v sistemu ne bo veliko novosti, nenavadno. Kaj če se bo v javni razpravi pokazalo, da jih je nekaj kar potrebnih? Če že ne toliko pri vsebini pouka, jih že dolgo pogrešamo vsaj pri organizaciji pouka. Ta je enaka že desetletja, medtem ko so družbene razmere čisto drugačne. Na to vedno bolj opozarjajo živahne razprave staršev in tudi učiteljev in ravnateljev na javnih tribunah in v medijih. Nedvomno bo o tem izjemno težko doseči široko družbeno soglasje, vsaj dokler bo imel šolski sindikat tolikšno moč. Zato je verjetno laže reči, da šolski sistem ne potrebuje in ne prenese večjih sprememb.


Iz sredine tiskane izdaje Dela