Tiskane izdaje
Umrl je pesnik, katerega ime je bilo od sredine 60. let prejšnjega stoletja na Slovenskem največkrat izgovorjeno ali zapisano − s strani tistih, ki so ga povzdigovali v nebo, ali onih, ki so ga dajali v nič. Seveda so (bili) slišni tudi zmerni glasovi, in ti se večinoma strinjajo, da obstaja slovenska poezija pred Šalamunom in tista po njem.
Vanjo je vstopil leta 1964 z revijalno objavljeno pesmijo Duma, ki je raztrgala v slovenstvo zapredeni pesniški svet in se z verzom (na primer) Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu iztrgala zapovedi poudarjanja nacionalne identitete. To rušenje doma ni ostalo nekaznovano. Kljub temu se je nadaljevalo v samozaložniški zbirki Poker (1966), v kateri je subverzivnost duha povezal z estetiko tedaj na novo prebujenega modernističnega jezika z njegovimi igrivimi, alogičnimi in zaumnimi prvinami ter slovensko poezijo, njeno veliko Prešernovo tradicijo, do konca razbremenil narodotvornih in povojnih ideoloških nalog. Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil je verz, ki najbolj natančno imenuje ta preobrat.
Na pogosto ironičen način je sodobno slovensko poezijo odprl duhovno svobodnemu in formalno razvezanemu izražanju in s tem dosegel troje: zamero pri tradicionalizmu zavezani domači pesniški, kulturni in sprva tudi politični srenji (ta se je, zanimivo, prej unesla kot kulturna nomenklatura), to nasprotovanje, ki traja do danes, je pogosto dobivalo obliko ostrega kulturnega boja; neizmeren vpliv na mlade in vedno mlajše pesnike, ki so prihajali za njim in se pogosto težko osvobajali njegovega pesniškega šarma; in tretjič, da je bil Šalamunov modernistično-avantgardistični pesniški postopek v precejšnji meri univerzalen, dokazuje dejstvo, da je s svojo poezijo kmalu prodrl v ameriška univerzitetna okolja, od tam pa po skoraj vsem zahodnem svetu; do danes se njegove pesmi berejo v kakšnih dvajsetih jezikih. Šalamun velja za najbolj prevajanega slovenskega pesnika.
K njegovemu počasnemu sprejemu na domači kulturni sceni so seveda izdatno pripomogla zgodnja pritrjevanja s strani akademske literarne zgodovine (Boris Paternu, Janko Kos) in zmeraj večja esejistična orkestracija. Šalamun je desetletja dolgo pozornost vedno znova vzbujal tudi sam z neverjetno ustvarjalnostjo, včasih je objavil po dve zbirki na leto. Z 41 v slovenščini objavljenimi izvirnimi naslovi pesniških zbirk (in nič koliko izbori) velja za najbolj produktivnega slovenskega pesnika, tudi v svetovnem merilu bi težko našli primerjavo. Prav pred kratkim je izšla njegova zadnja pesniška knjiga, ki se z naslovom simbolno vrača v prazačetek: Dojenček.
Vendar Šalamun ni bil samo prvoborec poetične gverile, jezikovni ikonoklast in nacionalni heretik, kakor se morda zdi iz oddaljenega, neprizadetega opazovanja njegove monstruozne pesniške pojave, bil je pesnik, ki je nosil v sebi pekel tesnobe in nebo neizmerne duhovne svobode. Že danes so si nekateri njegovi verzi pridobili status kultnih jezikovnih obrazcev, na primer: Moj svet bo svet ostrih robov. Krut in večen; Blazno fine so sinice / mak in smisel za rumeno; Beseda je edini temelj sveta. / Jaz sem njen služabnik in gospodar; Ko bom umrl, bom še bolj strašen; Zvezde, da mi salutirate! To se zdaj, ko je umrl, najbrž pravkar dogaja.
