Kot član odprave Everest 1979, na kateri sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca stala na vrhu 8848 metrov visoke najvišje gore sveta, je prejel Bloudkovo nagrado. »Številna odprava je pred 40 leti dokazala, kaj zmore narediti majhen narod, ko se 'poravnajo vsi planeti',« je dejal maja lani, ko sva snemala pogovor ob okrogli obletnici osvojitve slovenske (oziroma takrat še jugoslovanske) osvojitve Everesta.
Decembra 2019 mu je Planinska zveza Slovenije (PZS) podelila priznanje za dolgoletno delo v planinski organizaciji in izjemne dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.
»Presenečen in ganjen sem, kar ni moja navada. To priznanje sprejemam kot priznanje za skupno pol stoletja dela v planinski organizaciji, dela dobrih ljudi in organizacije. Priznanje je lep spomin na čase, ko smo še znali držati skupaj, ko je šlo za idealizem, kar brez dvoma je alpinizem, in na vse tiste, ki so ostali v Himalaji,« je vtise strnil Kamničan, ki so mu zbrani v dvorani tedaj namenili glasen aplavz.
PREBERITE TUDI:
Everest spet združuje
V enem stavku izražen ves smisel alpinizma
»Slovenci ste bili v nekem trenutku najboljši alpinisti sveta«
Everest spet združuje
V enem stavku izražen ves smisel alpinizma
»Slovenci ste bili v nekem trenutku najboljši alpinisti sveta«
Nepopustljivost. Tudi po zaslugi te strani njegovega značaja se je leta 1979 spisala ena najbolj žlahtnih zgodb našega osvajanja Himalaje, ki pa še zdaleč ni bila edina. Bil je namreč mojster logistike, ki je alpiniste na gori premikal kot šahovske figure, odličen organizator, član številnih alpinističnih odprav ter tudi vodja odprav na: Kangbačen leta 1974, že omenjeni Everest 1979, Jalung Kang leta 1985, Šiša Pangmo leta 1989, pa na Kangčendzengo leta 1991, Anapurno leta 1992 in še 1995 ter na Daulagiri leta 1998. Tone Škarja je bil tudi organizator odprav Everest 1996 in Čo Oju 1988 in 2001 ter vodja več izvidnic in trekingov.
Kaj je bilo ključno za uspešnost odprave na Everest leta 1979? »Zavedanje velike odgovornosti pred javnostjo in nami samimi. Zahtevnost gore in zavest, da je to edina priložnost, pa porazdelitev dela med moštvo v podjetniškem smislu. In neverjetna zagrizenost fantov ob zgledni podpori višinskih nosačev,« mi je odgovoril lani za Nedelo.
Vrstiti so se že začeli številni odzivi na slovo Toneta Škarje. »Odšla je še ena legenda. Tone Škarja. Izreden človek, načitan, razgledan, oster, pronicljiv in uglajen. Imela sva zelo korekten odnos, ki je vključeval tudi konflikte, a vedno brez zamere, ne osebno, pač pa 'ad rem'. To ni možno z vsakim. Tone, spomnili se te bomo tudi v PV, danes pa je dan za žalovanje,« je zapisal Vladimir Habjan, urednik najstarejše slovenske revije, ki še izhaja, Planinskega vestnika. Tudi zanjo je Tone Škarja večkrat zavihtel ostro pero. Bil je avtor več knjig, med drugim je leta 1981 izdal knjigo Everest, v kateri je brez dlake na jeziku popisal dogajanje na gori dve leti prej, ter številnih drugih.
Slovenski alpinist Viki Grošelj je za Delo povedal: »Ogromno himalajskih odprav sva dala skupaj skozi, začenši z Everestom leta 1979. Najina zadnja skupna je bila na Ama Dablam leta 2005. Ljubo mi je, da smo se letos februarja člani prvih odprav skupaj dobili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani in se družili.« Grošelj je še dodal, da je bil prav Tone Škarja poleg Aleša Kunaverja edini, ki je vložil toliko časa in energije v to, da so se slovenske odprave izpeljale, ne le tiste, na katerih je sam sodeloval, pač pa tudi vrsta drugih.
»Everest leta 1979 je bil najpomembnejša odprava njegovega življenja, a to je bil le en del njegovega delovanja - namreč alpinističen. Kar jaz sam pri njem izredno cenim, je tudi to, da je od leta 1974 dalje organizacijsko spravil skupaj praktično vse, kar smo Slovenci naredili ključnega v Himalaji.« Prav Škarja je namreč pripomogel, da so šle na pot odprave, pri katerih sam ni sodeloval kot vodja. Kot načelnik komisije za odpravo v tuja gorstva je ogromno naredil za slovenski himalajizem. Tone Škarja je v enem od pogovorov tudi sam dejal: »Z Everestom se ne more primerjati nič, to so podvigi čisto drugih kategorij. Kangčendzenga in še prej Šiša Pangma sta primer skupne odprave, toda z različnimi cilji in smermi, tudi na alpski način. Izstopa še Južni steber Kangčendzenge.«
Guru, ki stoji ob boku Messnerja, Scotta, Hillaryja
Generalni sekretar PZS Matej Planko in Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS ter kamniški gorski reševalec, sta Tonetu Škarji v slovo zapisala: »Tone Škarja je bil guru slovenskega alpinizma, gonilna sila udejstvovanja Slovencev v Himalaji. Postavimo ga lahko ob bok Edmundu Hillaryju, Reinholdu Messnerju, Dougu Scottu …, samim velikim imenom svetovnega alpinizma. Njegov največji dosežek je sigurno uspešna odprava na Everest '79, pa njegovo udejstvovanje v pogorju Kanča. Pionirski dosežek pa je vsekakor združevanje slovenskega alpinizma, idej, organizacija, kadrovanje alpinističnih odprav v pogorje Himalaje.«
Brez Toneta in njegovega prispevka slovenski alpinizem ne bi bil in pomenil to, kar pomeni danes v svetu, v samem vrhu. Bil je brez dlake na jeziku, njegove besede so bile premišljene in so nosile vsebino in težo. Na poti k zastavljenemu cilju je bil neustavljiv tank in brezkompromisen. Neprecenljiv pečat je pustil tudi na drugih področjih planinstva, saj je bil več kot osem let podpredsednik PZS, urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredniškega odbora Planinskega vestnika, so še zapisali pri PZS v spomin na velikega osvajalca Himalaje in drugih gorstev.
Predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan pa je strnil svoje misli in občutke v naslednje vrstice: Himalaja je geografsko sila daleč, toda slovenskim planincem, tudi tistim, ki je nismo uzrli z lastnimi očmi, vendarle nekako domača. Na njenih vrhovih so Tone Škarja in njegovi fantje pustili trajne sledi, z vzponi, ki segajo v sam vrh svetovnega alpinizma, pa tudi s številnimi pristnimi vezmi stkanimi z domačini. Pogrešali bomo Tonetovo razsodnost in odločnost, kot tudi človeško toplino, tako pri nas kot tudi tam daleč pod Himalajo.