Tiskane izdaje
Ljubljana – Združeval je intelektualno pronicljivost in državljanski pogum. Čeprav so ga podili z univerze, se je dvakrat vrnil - in ostal kritičen. V času demokratizacije se ni vpisal med funkcionarje novih strank, sodeloval pa je pri pisanju ustave.
Zaradi stališč, ki niso bila usklajena z uradno partijsko linijo, je že konec petdesetih let prejšnjega stoletja moral za desetletje zapustiti ljubljansko univerzo, a se je leta 1970 vendarle lahko vrnil na fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. V tistem delu biografske in bibliografske prtljage, ki naj bi bil sporen ob prvi izselitvi z univerze, je bilo predvsem delovanje v uredništvu Revije 57, kritične humanistično-sociološke publikacije.
Vendar odstranitev z univerze Veljku Rusu - nekaj časa je bil asistent pri Borisu Ziherlu, ustanovitelju OF - ni vzela kritične osti. Namesto da bi postal moralno-politično neoporečen, se je pridružil uredništvu nove kritične revije, Perspektivam, ki pa je obstajala vsega štiri leta. Na univerzo se je lahko vrnil šele v času liberalne otoplitve.
A tudi ob vrnitvi na univerzo si ni dovolil, da bi postal nekritičen. Pod pretvezo, da se spogleduje z meščansko sociologijo, je leta 1974 še enkrat padel v politično nemilost. Takrat je bil disciplinski ukrep še bolj drastičen. Skupaj s pokojnim Vladimirjem Arzenškom, Janezom Jerovškom in Tinetom Hribarjem je bil Veljko Rus odstranjen s seznama tistih znanstvenikov, ki so imeli vstop v predavalnico. Veljko Rus je smel raziskovati, ni pa smel predavati, da ne bi kvaril mladine. Podoben ukrep je takrat na ljubljanski pravni fakulteti doletel še profesorja Franceta Bučarja.
Vstop v predavalnico mu je bil onemogočen do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Dobro desetletje, ko ni predaval, je izkoristil za raziskave različnih modelov države blaginje in industrijske demokracije na zahodu. Četudi ni bil pripadnik trdega jedra uredništva Nove revije, je bil med podpisniki peticije za ustanovitev revije ter avtor članka v znameniti 57. številki.
Veljko Rus je bil leta 1988 med nastajanjem tako imenovane pisateljske ustave član redakcijskega odbora tega političnega in intelektualnega podviga, v aktivno politično dogajanje se je vključeval le na robovih. Leta 1994 je bil izvoljen v državni svet. Pozneje je ugotavljal, da je državni svet postal žrtev neustavnih ambicij političnih strank.
Univerza ga je rehabilitirala konec osemdesetih let, znanstvena skupnost pa leta 1991, ko je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Redni član SAZU je postal leta 1995.
