Upasana in Zombi cerkev sta užalili del katoličanov

Ljubljana – Država je pred kratkim registrirala dve novi verski skupnosti: Upasano – sanjavo prostost duha, katere ustanovitelj je znani mirovnik iz osemdesetih Marko Hren, in Čezvesoljsko zombi cerkev blaženega zvonjenja, katere korenine segajo v vstajniško gibanje.

Včeraj zjutraj je pred slovenskim parlamentom idilično pozvanjalo kot na kaki gorski planšariji. Skupina pripadnikov Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja je z zvonci ter lonci in ponvami, na katere so udarjali z žlicami, izvajala obred svete maše. Ko so se jim približali policisti, da bi jih popisali, jim je njihov ustanovitelj, 37-letni Rok Gros, diskretno pojasnil, da izvajajo verski obred svete maše, katerega motenje da je kaznivo, in posebej poudaril, da so od pred kratkim tudi »uradno registrirana cerkev«.

Sveti zvon in pisker

Cerkev, ki se je najprej imenovala Cerkev blaženega zvonjenja, so po besedah Roka Grosa ustanovili 1. marca lani. Ker so bili med njimi tudi vstajniki, ki jih je takratna oblast zmerjala z zombiji, so se še istega dne preimenovali v Zombi cerkev blaženega zvonjenja, pridevnik »čezvesoljska« pa so dodali maja lani. Temeljno poslanstvo njihove cerkve je »zvonjenje s svetim zvonom ter blagoslovljenim piskrom in ponvijo«. Organizirani so na socialnem omrežju, odločitve sprejemajo demokratično, sámo Sveto knjigo, ki je njihovo temeljno versko besedilo, so skupaj pisali dva meseca. Cerkev sestavljajo bratje in sestre ter nadsvečeniki in nadsvečenice, poznajo pa tudi blažene Marije. Vse pomembne odločitve sprejema sveti štiriindvajseturni konzilij nadsvečenikov in nadsvečenic, ki sklepa z glasovanjem. V nasprotju z drugimi cerkvami hočejo delovati demokratično, poudari.

Urad za verske skupnosti je Čezvesoljsko zombi cerkev blaženega zvonjenja v register verskih skupnosti vpisal konec marca, že pred tem, januarja, je v register vpisal tudi Upasano – sanjavo prostost duha, ki po lastni oznaki ni verska, ampak »svetovnonazorska kozmološka skupnost«.

»Strategija razkristjanjevanja«

Proti registraciji obeh je na svoji spletni strani pred dnevi žolčno protestiral katoliški Zavod za družino in kulturo življenja KUL. Ost svoje (politične) kritike je uperil proti ministru za kulturo Urošu Grilcu, v čigar domeno sodi urad za verske skupnosti, in ki je ob direktorju urada, Gregorju Lesjaku, tudi sopodpisal odločbi o registraciji.

Glavni očitek zavoda KUL je, da omenjeni verski skupnosti sploh nista verski organizaciji, zaradi česar da je bila njuna registracija »protizakonita«. Ministru Grilcu očitajo, da je z njuno registracijo »hotel podpreti navidezno versko pestrost v naši državi in simbolično žaliti tradicionalne večinske verske skupnosti«, takšna dejanja pa da so »usmerjena proti krščanstvu in katoliški skupnosti v Sloveniji in so del strategije za tako imenovane razkristjanjevanje Slovenije«.

Rok Gros je ob omembi, da njegova cerkev sploh ni prava cerkev, ogorčen: »To je žalitev. Smo registrirana verska skupnost. Delujemo že več kot leto. Ustava zagotavlja svobodo veroizpovedi in po vseh posvetnih zakonih smo cerkev, da naših cerkvenih postav niti ne omenjam.«

Registracija brez testa religijskosti

Gregor Lesjak, direktor urada za verske skupnosti, na očitke o domnevni nereligijskosti obeh na novo registriranih verskih skupnosti odgovarja, da so ju registrirali, ker izpolnjujeta merila, ki jih postavlja zakon o verski svobodi. Pri čemer posebej poudarja, da »religijskost ni zapisana med kriteriji za registracijo verskih skupnosti« in da »zakon ne zahteva preverjanja religijskosti nastajajočih skupnosti, čeprav se ta lastnost predpostavlja vsaj na deklarativni ravni«.

Problematiziranje religijskosti nastajajočih verskih skupnosti po njegovem mnenju temelji na treh napačnih predpostavkah. Prva je, da je država varuh prostora svetega. »Država ni varuh področja svetega, območje svetega varujejo verske skupnosti same.« Druga napačna predpostavka je, da »država z registracijo tako rekoč certificira versko skupnost, ji izda potrdilo o pristnosti, primernosti ali istovetnosti njenega nauka. Tudi to ne drži. Država tega sploh ne more početi. Za pristnost lastnega nauka in za zaupanje svojih pripadnikov se borijo verske skupnosti same.« In tretjič, dodaja Lesjak, »država tudi ni mama, ki bi nam povedala, kako naj ravnamo, da bo dobro ali slabo. Država vsem državljanom pod enakimi pogoji ponuja različne pravne organizacijske oblike. Če se izkaže, da je skupina državljanov izbrala napačno, zaradi česar svojega delovanja ne morejo razviti v obliki, kakor so ji jo zamislili, posledice nosijo sami.«

Ko smo za stališče do registracije obeh novih verskih skupnosti vprašali še Slovensko škofovsko konferenco, so nam odgovorili, da »Katoliška cerkev ne želi posegati v avtonomijo sprejemanja odločitev državnih organov, med katere sodi urad za verske skupnosti«. Nato so vendarle pomenljivo dodali: »Glede registracije svetovnonazorske skupnosti menimo, da je namen zakona o verski svobodi omogočiti registracijo izključno verskih skupnosti.«