Tiskane izdaje
Ljubljana – »Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno pod Šmarno goro kot zadnji od treh otrok v kmečki družini,« je zapisano na straneh Slovenske škofovske cerkve. Šli smo torej tja in prebivalce povprašali o njihovem sokrajanu.
Pri novinarskem delu ni vedno najlažje dobiti izjav običajnih ljudi, sploh če je treba govoriti o javni osebi. To Alojz Uran vsekakor je, a tokrat ni bil potreben posebni trud pri prepričevanju njegovih sokrajanov, da o njem povedo besedo ali dve. Nihče sicer ni hotel biti imenovan z imenom in priimkom, a o Uranu so vsi po vrsti imeli za povedati samo lepe stvari.
»Izjemno dober človek je,« brez premisleka začne natakarica iz gostilne Maček, ki stoji poleg Uranove rojstne hiše v Spodnjih Gameljnah. Iz ozadja jo najprej sramežljivo posluša kuharica, potem pa tudi ona pristavi svoje mnenje: »Kar dlake mi gredo pokonci, ko samo pomislim, kaj so mu naredili, v kaj so ga spravili. Je čudovit, preprost človek, ki mu ni bilo vseeno za soljudi.«
Povesta še, da se, odkar je v javnosti odjeknila novica o njegovem izgonu, ob jutranjih kavicah vsi domačini pogovarjajo le o tem. »Vsi ga hvalijo, od nikogar nisem slišala niti ene grde besede o njem,« razlaga gostja gostilne. »Kar zapišite, da mu vsi želimo vse najboljše in najlepše.«
»To smo vedeli že trideset let,« pa nam o govoricah o Uranovem domnevnem očetovstvu pove prebivalec Srednjih Gameljn, ko se odpravimo še tja. »To ni nobena novost. Seveda ni dokazano, a domačini o tem že dolgo časa govorijo, bila je nekakšna javna skrivnost, a se v to ni nihče vtikal.« Sogovornik še doda, da ima domnevno Uran hčerko v Guncljah in da »nekateri pravijo, da celo dve«, a hitro pristavi: »Glejte, tako govorijo, kaj pa vem, ali je res.« Pove še, da je vse okoliške prebivalce novica izjemno prizadela, tudi tiste, ki ne hodijo v cerkev, »ampak so ga poznali kot človeka«. Vsakemu je dal roko, ga pozdravil, čisto običajen človek je bil. Zdi se mu, da to, da imajo cerkveni možje otroke, ni nič novega, da naj bi imel »nekdanji župnik iz bližnje vasi štiri otroke, za svojega sina je celo organiziral poroko«. Pogovoru se pridruži, tako ga predstavi sogovornik, Uranov nekdanji sosed. »Ah, to o očetovstvu so le govorice,« takoj omili izjavo predhodnika, potem pa tudi on pove, da je bil Uran med sokrajani zelo priljubljen: »Poznam ga že 60 let, že kot otrok je bil poseben. Priden, ubogljiv, nikoli ni šel z nami rabutat češenj in hrušk, 'bohvarej', nikoli.« Sosed pravi, da mu domačini ne zamerijo popolnoma ničesar, »bil je eden redkih normalnih duhovnikov«.
