Tiskane izdaje
MALA VAS – »Oči, podaj mi vile!« je zavpil 13-letni Urban, potem pa pokazal svojo moč. Mrva je letala sem ter tja, tako da je bil hlev že kmalu spet prehoden. Oče Ivan je ponosno opazoval svojega sina, ki ima vse, čuteče in skrbne starše, neskončno ustrežljivo dvojčico Lucijo in žarek, ki tako lepo sije pri Babičevih, mlajšo sestrico Ano. Ima vse, le nog nima. Genska mutacija je bila namreč kriva, da se je rodil brez kolen, gležnjev in golenske kosti, rodil se je z nekakšnimi zvitimi in s prekrižanimi štrclji. Njegovi stopalci sta bili mehki, brez nožnih prstov.
»Šele v sedmem mesecu nosečnosti so ugotovili, a nama niso nič povedali,« se spominja njegova mati Andreja, sicer Blejka, ki jo je v okolico Vidma privedla ljubezen. Najbrž so jima prihranili marsikatere pomisleke, travme, tudi žalost. »Povsem sem bil šokiran, ko se je rodil,« je iskreno povedal 59-letni Ivan, gospodar njihove ne tako majhne kmetije. »Tisti trenutek zares nisem vedel, kaj narediti.« Z ženo sta neutolažljivo jokala, zavedajoč se, da edinorojenemu sinu žal ne bo posuto z rožicami. Vse do petega leta se je Urban moral potem plaziti po tleh, dan po njegovem petem rojstnem dnevu, 16. novembra, pa so mu nerazvit spodnji del dokončno odstranili. Zato, da bi lahko hodil s protezama.
Postal bo velik kmet
»Takrat je bilo res hudo,« je zavzdihnila Andreja. Deček je bil namreč prepričan, da bo dobil noge. Pred operacijo je zato rotil: »Samo noge bi rad.« Toda ko se je prebudil iz kome, je zgroženo opazil, da je ostal popolnoma brez vsega. Tri dni skupaj je tako jokal, da so ga umirili šele z močnimi pomirjevali. Bilo je res peklensko.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Če bi imel noge, bi že zdaj očiju pomagal, vozil traktor in siliral,« nam je skoraj strl srce.
