Tiskane izdaje
Javna razprava o novem družinskem zakoniku je minila povsem pričakovano - v bitki »za« popolno izenačitev istospolnih zvez z raznospolnimi ali »proti« njej, in to na precej zahtevnem terenu, strmem in nepredvidljivo prepadnem. V eni najbogatejših in najuspešnejših držav sveta, kakor pravi Clinton. A s pridihom žlahtne konservativnosti. Da, prav tu, kjer se očitno potikajo tudi takšni, ki spodjedajo to konfiguracijo tal. Kako sicer razumeti dikcije v smislu, da se prav tej družbi »podtika nerazumljiv poseg v temelje zahodne civilizacije in v nasprotju z večinskim mnenjem uvaja nenavadno in protinaravno pojmovanje družine«? Menda zato, ker otroka narava dvema moškima ali dvema ženskama ne daje. Otrok zato ne more biti njihova pravica, otrok je dar in sad ljubezni med možem in ženo.
Vsekakor. Otrok je zagotovo dar in tudi sad ljubezni. Toda, ali je to, kar je večinsko mnenje, kaj je nenavadno in kaj protinaravno, res pravo vprašanje pri (re)definiranju družine v pravnih aktih države? Ali, denimo, pri sociološki razpravi o spreminjanju oblik in funkcij družine skozi čas? So to orožja socioloških in pravnih pogledov ali vrednostnih sodb? Vsa so dopustna, a ne v isti liniji.
Kako v tem kontekstu torej prepletati vrednostne sodbe z legalnimi postulati? Saj vendar ne gre za noben avtomatizem. Saj vendar nikjer ni predvideno, da bosta po novem dva geja ali dve lezbijki lahko zgolj zaradi novega družinskega zakonika posvojila (posvojili) otroka. Saj vse procedure ostajajo iste ali še bolj dodelane - torej zapletene in dolgotrajne. Saj na koncu vendarle odloča strokovna presoja, komu dodeliti otroka.
Povejmo torej na glas, ali morda (že spet) ne zaupamo stroki? In da bo zmagala ideološko in politično obarvana razprava? Gre za možnost, ki jo bodo poleg heteroseksualnih imeli tudi istospolni pari, ki nikomur ničesar ne krati in ki predvsem ureja njihov pravni status. Ključno mora zato biti izhodišče, da je treba vsem družbenim skupinam, ki sestavljajo neko družbo, tudi slovensko, zagotoviti enake pravice (in dolžnosti). Saj so tudi istospolno usmerjeni del te družbe - ali morebiti to zanikamo? Ali so morebiti postavljeni zunaj njene strukture, v polje nadnaravnega? Bomo dovolili, da se pravo prilagaja družbenemu razvoju, ali si želimo nasprotno? Je to sploh mogoče?
Vse, kar bi s tem dosegli, so neurejena pravna razmerja, in to v času, ko toliko otrok živi zgolj z enim od bioloških staršev. Ali z enim od bioloških in enim socialnim. Se komu zdi, da je v času tolikih zgodb o nasilju med možem in ženo, med partnerji, ob vseh tragičnih družinskih epopejah, v času, ko si že dolgo sami postavljamo pravila, kako se v zvezah vedemo in kako dolgo v njih vztrajamo, spol res odločilni dejavnik blaginje otroka? V domove tradicionalnih slovenskih družin ne gledamo, ne v njihove lonce, ne v njihove spalnice. Zakaj bi radi kukali drugam?
Ali smo pripravljeni na legalno preobrazbo slovenske družine? Smo za to dovolj zreli? Ali prihaja čas izključnih čustvenih sodb? Zdaj imamo opravka z zakonikom. To je vse, za kar gre.
