Urok Benečanke se je spet prebudil

Piran – »Vse kaže, da nam nekateri vplivneži v mestu ne dovolijo uresničiti načrta ureditve in poslovanja v Benečanki. Če bo tako, bomo odstopili od najemne pogodbe,« nam je včeraj povedal Gorazd Senčar, ki je z ženo Tončko od občine dobil v najem eno najbolj znamenitih stavb na Tartinijevem trgu.

Očitno je, da se stavbe, ki jo odlikuje izjemno ohranjeno pročelje beneške gotike iz 14. stoletja, drži urok ogovarjanja in ji njen graditelj ni zaman dal vgraditi plošče z napisom Lasa pur dir, kar pomeni Pusti, naj govorijo. Legenda pravi, da je Benečanko zgradil bogat beneški trgovec za svojo piransko ljubico, ki se mu je kasneje pritožila zaradi številnih ogovarjanj tedanjih meščanov. Urok te stavbe je tudi to, da že najmanj četrt stoletja v mestu ne vedo, kaj z njo. Nekaj časa je v pritličju delovala mestna turistična pisarna, pred 12 leti pa je vodstvo Solin v njenem pritličju uredilo prvo trgovinico s soljo od osmih, kar še najbolj avtentično nadaljuje tradicijo njenega prvega lastnika. Trgovinica odlično posluje, je povedal direktor Solin Klavdij Godnič.

Dva ponudnika

Občinska uprava je pred približno dvema tednoma sklenila oddati tri preostale etaže piranskemu podjetju Etigraf, čeprav je dobila razpisna komisija še na videz ugodnejšo ponudbo piranske italijanske narodnostne skupnosti. Ta je predlagala, da bi v Benečanki uredili muzej, posvečen violinistu Giuseppeju Tartiniju, v Tartinijevi hiši, ki stoji le 50 metrov stran na istem trgu, pa bi si uredili pisarne. Čeprav je italijanska skupnost ponudila 851 evrov mesečne najemnine, podjetnika Senčarjeva pa 673 evrov, se razpisni komisiji takšna ponudba ni zdela smiselna že zato, ker Tartinijev muzej spada bolj v njegovo rojstno hišo. Poleg tega je občinski proračun tisti, ki precej financira italijansko skupnost in bi morala skupnost skrbeti za kar dve ugledni stavbi na trgu, a za še eno težko. Zato so predlagali, naj skupnost uredi muzej v Tartinijevi hiši po zgledu Mozartovega muzeja v Salzburgu, svoje manj pomembne pisarne pa naj preselijo v druge za to primerne prostore na istem trgu.

Podjetnika Senčarja sta v prenovo stavbe, pohištvo in dejavnost pripravljena vložiti skoraj 100.000 evrov. »Stavba je povsem zanemarjena in propada. Streha zamaka in uničuje spomenik. Obnoviti morajo sanitarije in zapreti dve vratni odprtini. To so manjši in nujni posegi. V prvem nadstropju bi uredili trgovinico s kristalom iz Rogaške slatine, s slovenskimi peninami in verjetno še drugimi zanimivejšimi slovenskimi proizvodi. Nakupiti smo morali ustrezno pohištvo. V višjih dveh nadstropjih pa bi bila dva turistična apartmaja, v vsakem je prostora za dve osebi. Upali smo, da bomo to lahko naredili do maja, zdaj pa smo na zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) slišali neuradne izjave, da nam ne bodo dovolili nobenih del. Če to drži, potem je naš projekt padel v vodo,« je povedal Gorazd Senčar.

Zavod še nič o smernicah

Namestnik vodje piranske enote ZVKD Bruno Purger je dejal, da takšne izjave ne držijo povsem in da bodo svoje pogoje šele postavili. Sočasno z najemnikovo namero ureditve notranjosti stavbe in umestitve nove dejavnosti je občinska uprava kot lastnica stavbe zaprosila isti spomeniškovarstveni zavod za izdelavo konservatorskega projekta obnove pročelja. Zato so te dni strokovnjaki Restavratorskega centra iz Ljubljane opravili analize zunanjih in notranjih sten in bodo v približno tednu dni sporočili svoje ugotovitve, na podlagi teh pa bo ZVKD sporočil končne zahteve. »Če bodo analize pokazale, da je mogoče pročelje obnoviti do poletja, bo oder ostal do tedaj: če pa bo izdelava konservatorskega načrta in priprav na prenovo trajala dlje, bomo zidarski oder čez poletje podrli in ga znova postavili jeseni,« je povedal Salko Pivač, ki nadzira prenovo pročelja za piransko občinsko upravo.

Direktorica občinske uprave Janja Pavšič je dejala, da se bodo o prenovi stavbe s konservatorji pogovorili v prihodnjih dneh. »Če bodo postavili nepremostljive ovire, bomo dela končali. Sicer pa nimamo veliko takšnih priložnosti, da je podjetnik pripravljen vlagati v spomenik,« je dejala direktorica uprave. Nihče ne verjame, da so notranje stene toliko varovane, da na njih ne bi smeli opraviti nobenega vzdrževalnega dela. Še posebno ker so notranjost stavbe v prejšnjem stoletju trikrat porušili, prenovili in predelali ter uničili vse, kar je bilo zgodovinskega.