Uršulinka o tem, česa vse niste vedeli o Svetem pismu

Ni se čuditi, če pisatelji, kot je Dan Brown, tako uspejo. Zgodbe, ki izvirajo iz zgodovine rimskokatoliške cerkve, so tako osupljive, barvite in nenavad­ne, da bi jih zlahka ure in ure poslušal tudi človek, ki ni nikdar prestopil praga cerkve. Še zlasti ko gre za kanonski tekst, Sveto pismo. In še zlasti če ga pojas­njuje znanstvenica, kot je dr. Snežna Večko, uršulinka, prva ženska v Sloveniji z doktoratom iz teologije, docentka na teološki fakulteti. Prevajalka in razlagalka Svetega pisma. Ljubiteljica filmov in gledališča. Pogovarjali sva se v sobici v središču Maribora, kjer živi s še štirimi redovnicami. Skozi okno gleda na bloke. Sredi februarja jih bo nadomestil pogled na Pacifik.

Poglavje o rojstvu Jezusa je verjet­no eden najbolj poznanih prizorov na svetu. Ampak če bi se ga lotili kot znanstvenica, kateri del bi se odločili dodatno raziskati? Kje, mislite, je še kaka nova zgodba?

Zanimal bi me najbrž čas pred Jezusovim rojstvom, natančneje vprašanje, zakaj je Bog hotel, da Marija zanosi, preden sta z Jožefom začela živeti skupaj. Ko je angel Mariji napovedal, da bo rodila božjega sina, sta bila z Jožefom sicer zaročena in s tem po svoje poročena, vendar bi morala po tedanjih navadah leto dni živeti vsak na svojem domu, preden sta lahko dejansko začela skupno življenje. V Svetem pismu sicer piše, da je Marija zanosila od Svetega Duha, ampak za oči ljudi je bila to nosečnost zaradi nezvestobe. Prešuštvo pa je v judovski zakonodaji povzročilo razdrtje zaročne in poročne pogodbe. Če bi Jožef ravnal po pravilih tedanjega prava, bi moral ženo celo dati na sodišče, da bi jo obsodili na smrt. Vendar se je odločil, da je ne bo osramotil, ampak raje na skrivaj odslovil. Ker je bil pravičen, piše. Ampak tudi če bi jo samo odslovil, bi jo pahnil v strašanske težave, ker bi bila samska ženska z nezakonskim otrokom ... Rojstvo Jezusa zdaj prikazujemo kot romantično, domačno, toplo in mirno, kot navdih za nešteto umetnikov – a vendar je bilo vse prej kot to. Življenje v tistem času je bilo brutalno, zgodba rojstva Jezusa pa polna zapletov. Vendar, po Božjem posegu se je za Marijo usodna Jožefova odločitev razpletla v drugo, svetlo smer.

Kako bi se pravzaprav te raziskave lotili?

Z analizo besedila glede na literarno vrsto, zgradbo, ključne izraze, kontekst, zgodovino teksta in vse drugo, kar pomaga rešiti vprašanje, kaj je namen sporočila.

Je mogoče, da se je odgovor preprosto s stoletji nekje »izgubil s prevodom«?

Ne, ne bi rekla. Prevajanje Svetega pisma je res skrbno. Začne se s tem, da se pazljivo izbere že izvirnik. Nova zaveza ima namreč veliko rokopisov in različic, ki jih znanstveniki proučujejo po načelih literarne kritike. Ta pokaže, katero besedilo je bolj zagotovo izvirno. Da poenostavim: to so ponavadi tista besedila, ki so krajša in teže razumljiva. Težnja prepisovalcev skozi vso zgodovino je namreč bila, da bi nerazumljivo besedilo razložili, in so ob tem tudi kaj svojega dodali. Sodobni prevajalci pa skrbno pazimo, da se ne bi oddaljili od izvirnika, in imamo na voljo cel tim strokovnjakov, ki pri tem sodeluje. Problematična mesta so posebej analizirana v opombah, v katerih pokažemo, v čem je zadrega in kako so jo prevajalci reševali v drugih prevodih.

Pa se vam ne zdi, da tako podrobna analiza, ki pogosto pokaže na surovost realnih okoliščin zgodbe, ne odvzame besedilu precej magije in misterija, precej tistega, zaradi česar je postalo najbolj znana knjiga na svetu?

Ne, mislim, da to besedilu v njegovi izvirni sporočilnosti prav nič ne odvzame. Na jezikovni ravni smo pri Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma govorili o patini, ki je ne smemo uničiti s kakim na silo posodobljenim jezikom. Opažam, da ta patina in misterioznost ostaneta – ko besedilo poslušamo, zveni skrivnostno in transcendentno. Dodatne razlage – pa naj bodo razlage nas, ki se s tem ukvarjamo znanstveno, ali duhovnika v cerkvi – vrednost še stopnjujejo, ker pokažejo, da gre za resnične ljudi iz mesa in krvi, opisane v njihovih vsakdanjih življenjskih stiskah – ki so jih reševali v veri v Boga. To je sporočilo Svetega pisma.

Kako si torej predstavljate Jezusa kot človeka iz mesa in krvi? Sploh razmišljate o tem?

Seveda razmišljam, saj je v evangelijih opisan tako človeško, da drugače sploh ne moreš. Res pa je, da njegove podobe nimam v glavi v smislu obraz­nih potez, če to mislite. V obrisih, mislim, da je moral biti kot Judje tistega časa, temnejše polti in las. Gotovo je bil zdrav, ker v Svetem pismu nikjer ne omenjajo bolezni. Sklepam tudi, da je bil precej krepak, močne konstrukcije in vzdržljiv, pravzaprav atlet – vsaj sodeč po tem, koliko je v svojem življenju prehodil peš in kaj je zdržal pri usmrtitvi z vsem pasijonom... Ker je bil Jezus v celoti izpolnitev božjega načrta o človeku, povsem v skladu z božjo voljo, je moral biti po svoje popoln človek. Ničesar ni prekršil, kar Bog želi, da bi človek bil. Božja volja namreč je, da človeka ohranja celovitega, v vseh njegovih človeških potencialih.

Kako je s teorijami, da je bil pravzaprav poročen, kajti to je tudi eden ob občih človeških potencialov, kakor jim rečete?

Poslušala sem številna predavanja in razmišljanja ljudi, ki so se spraševali o tem. Najbolj se mi je zdela prepričljiva misel, da je Jezus vso izpolnitev svojega človeškega hrepenenja doživljal neposredno pri Bogu, kar pomeni, da ga po mojem ženske »niso zanimale«. Življenje se mu je zdelo izpolnjeno. Ni potreboval ženske, torej tistega, kar večina moških potrebuje kot svoj drugi pol. Drugo pa je, če so ženske okrog njega videle v njem osebo, ki jim lahko prinese to psihološko dopolnjevanje. A kakor sama berem Sveto pismo, Jezus teh žensk ni nikoli zavajal in jim obljubljal možnosti, da lahko njihove želje izpolni, saj ni prišel le za eno osebo, ampak za vse. Zanimiva se mi zdi v tem kontekstu zgodba o grešnici, ki mu je mazilila noge in jih umivala s svojimi lasmi, kar je na neki način erotično dejanje. Mislim, da zato, ker je v Jezusu spoznala popolnoma drugačnega moškega od tistih, ki so bili njene stranke. V življenju je verjetno srečala veliko moških, ampak je šele pri Jezusu spoznala, da je bila ponižana in izkoriščana, saj ji je rekel le »pojdi v miru«. Sama berem te zgodbe na način, da so bile ženske v njegovi družbi osvobojene. Ali recimo Marija Magdalena. Zdaj prevladuje mnenje, da je morala biti izredno napredna in sposobna ženska, ki pa je prišla v težave in spore z okoljem, ki je od žensk zahtevalo podrejenost. Ženskam namreč v tis­tem času ni bilo lahko. Sklepam, da je morala kot svobodomiselna oseba precej trpeti. Vidim jo kot žensko, ki je bila verjetno od nenehnih konfliktov popolnoma histerična. Po srečanju z Jezusom je iz nje, kakor piše Sveto pismo, šlo sedem hudih duhov. Spoznala je, se mi zdi, nov odnos, ki jo je osvobodil podrejenosti moškim, patriarhalizma, prepričanja, da je kot ženska manjvredna ...

Je imel Jezus kaj bratrancev in sestričen?

Mislim, da je. V nekaterih odlomkih evangelijev se pojavljajo celo kot bratje in sestre, vendar (mislim, da) to izvira deloma iz ohlapnosti teh besed, kakor se pojavljajo na orientu, deloma pa iz tedanjega načina življenja, ko je več družin sorodnikov živelo skupaj in so si delili isto dvorišče in so funkcionirali kot ena družina.

Ampak, ali ni zanimivo: o Svetem pismu je toliko znanega, pravzaprav bi lahko verjetno o vsakem dogodku ali osebi spisali svojo knjigo. Po drugi strani pa, ali vemo, kje je bil Jezus v resnici rojen: v votlini ali hlevčku?

Kolikor poznam pokrajino v tem delu sveta, je bila to najverjetneje kaka votlina ali vsaj skalnato zavetje, spremenjeno v stajo. V Palestini je podnebje bolj kruto, kakor si predstavljamo: dež, veter in celo sneg niso nič nenavadnega. Pastirji so se s čredami vred vedno umikali v takšna naravna zaklonišča, ki so jih potem še utrdili z vejevjem, kajti na tem območju so tedaj živeli tudi medvedje in volkovi. Tako da mislim, da je bila kraj Jezusovega rojstva pravzaprav votlina, prirejena v hlevček. Oboje hkrati.

Zanima me Jožef. Ali ni njegova vloga premalo postavljena v ospredje?

Po naših zahodnih pojmovanjih je res nekoliko potisnjen v ozadje. Najbrž smo pozabili, da je vloga, ki mu jo daje Sveto pismo, zelo pomembna: Jožef je Marijinemu sinu, ki mu ni bil oče, dal ime. S tem ga je po judovskem pravu posinovil in – kot dedič kralja Davida – na Jezusa prenesel dedne pravice Davidovega rodu. To pa je za evangeljsko pričevanje o Jezusu odločilnega pomena. Davidova družina je v judovskem izročilu od nekdaj imela obljubo, da bo kraljevala. Jožef je Jezusu tako omogočil nasledstvo, vladanje. To je bilo za Jude izjemno pomembno, saj so na take napovedi gledali iz političnega zornega kota: kot napoved prihoda kralja, ki mu bo uspelo združiti izraelsko kraljestvo in ga rešiti tuje nadvlade. Ker je bil Jezus iz Davidovega rodu, so ob njegovem javnem nastopanju začeli nanj tako gledati. Vendar je Jezus podobo političnega osvoboditelja odklanjal.

Koliko časa ste porabili, da ste naštudirali vse te zgodbe, zgodovinsko ozadje, psihološke profile, jezikovne posebnosti Svetega pisma?

Najprej sem po končani teološki fakulteti vpisala magisterij in nato doktorat s področja bibličnih študijev na Teološki fakulteti v Ljubljani pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca. Med specializacijo sem se izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu ter na Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Ko sem 1986. doktorirala z raziskavo Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji, sem začela sodelovati pri prevajanju Svetega pisma iz hebrejščine. Prevedla sem Prvo in Drugo Samuelovo knjigo, Ruto in Estero (torej o kraljih, gostijah, ženskah in vojnah …). Medtem sem začela predavati na teološki fakulteti. Zato sem potrebovala nadaljnje izpopolnjevanje. Tako sem med počitnicami ponavadi nekaj časa prebila v univerzitetnih knjiž­nicah v Salzburgu in na Dunaju, ki sta mi najbliže. Ker pa sem z referati nastopala tudi na mednarodnih kongresih Society of Biblical Literature, sem bivanje v krajih kongresa vedno podaljšala še za nekaj tednov v tamkajšnjih univerzitetnih knjižnicah, saj so ti kongresi večinoma v prestolnicah znanosti. Imela pa sem tudi priložnost za nekajmesečno vnovično bivanje v Izraelu, kjer sem najraje. Takrat hodim študirat na Francosko dominikansko biblično šolo v Jeruzalemu. V teh krajih pa seveda nakupim biblično literaturo, da imam tudi doma takoj vpogled v tematiko, ki jo preučujem. Rada bi namenila več časa poglabljanju v Sveto pismo, vendar imam tudi druge obveznosti, pa še nekaj hobijev in veselj.

Katerih?

Zelo me zanimata film in gledališče in sem tudi redna gledalka izbranih filmov na televiziji. Tudi kadar sem že popolnoma utrujena, si včasih rečem »samo še nekaj tega filmčka pogledam«... Najraje imam biografske drame, psihološke filme. Komedij si ne izbiram ravno, čeprav ne rečem, da se ne nasmejim, če že na kakšno naletim. Tudi kaki dobri srhljivki ne rečem ne, razen če je res nasilna. Od drugih hobijev pa se rada ukvarjam z gojenjem rož in zelenjave na vrtičku, ki ga imamo v naši redovni skupnosti, rada kolesarim, včasih sem več hodila v hribe, tudi plavam rada, berem romane enake zvrsti, kot so moji priljubljeni filmi – samo časa za to primanjkuje. Veliko časa namreč v redovni skupnosti posvetimo negovanju odnosov – do Boga in med seboj ter z ljudmi, ki se jim v raznih skupinah posvečamo.

Vas je igralstvo vabilo tudi kot poklic?

Prav oklevala nisem. Zelo dobri prijateljici sva z igralko Milado Kalezić in prav pri njej sem potem potegnila vzporednico s seboj in ugotovila, da lahko človek posreduje tisto, kar mu je dragoceno, v pedagoškem poklicu ali pa igralskem. V pedagoškem, posebno če si univerzitetni profesor, je tvoja svoboda namreč velika, saj sam pripravljaš svoja predavanja in učbenike.

Kaj, mislite, je največji problem sodobnega človeka? Prevelika svoboda?

Svoboda sama po sebi ne bi smela biti problem, saj je to prav dragocen Božji dar. Problem današnjega človeka vidim v tem, da ne ve, da nad njim bdi ljubeča sila, on pa se boji zlohot­ne usode in se ji poskuša izmakniti, pri čemer dela usodne korake.

Ali je odgovor na take probleme mogoče najti v Svetem pismu? Tudi za človeka, ki ne verjame v Boga?

Brez vere v Boga je nekoliko težje, saj je glavno sporočilo Svetega pisma to, da nosi vse težko dogajanje na svetu in pri ljudeh, kot arhetipski oče. Brez vere v tako transcendent­no bitje pač težko dobiš celovito sporočilo. Če pa nimaš vere v Boga, je v Svetem pismu kljub temu ves čas na voljo potrdilo, da se splača delati dobro in se izogibati hudega.

Ali lahko človek najde v njem uteho konkretno za čas, ko pade v stisko zaradi splošne gos­podarske krize?

Prvo kot prvo, ta kriza se seveda ne bi zgodila, če bi sledili duhu Svetega pisma. Tam je namreč povzdig­njena sposobnost, da zaslužiš z delom svojih rok in z marljivostjo – ampak porabljaš samo toliko, kolikor porabiš za svoje življenje in za ljudi okrog sebe, za katere si dolžan skrbeti. Tisto, kar ostane, pa moraš razdeliti oziroma uporabiti za druge, ki tega nimajo – in od tega je po pisanju Svetega pisma odvisno to, kam nas bo Bog razvrstil ob posled­nji sodbi. Zanimivo je, da so ljudje, ki so v tistem času bogateli na račun drugih, bodisi s pobiranjem oderuških obresti bodisi z goljufanjem, v Svetem pismu izrazito obsojani in jim namenja najbolj stroge besede... So imeli pa v tistem času zelo zanimive družbene varovalke: vsakih sedem let so odpustili vse dolgove in hebrejske sužnje, na jubilejno leto, ki je bilo na sedem krat sedem let, se pravi petdeseto leto, pa so vse premoženje, ki ga je nekdo izgubil recimo zaradi prezadolženosti, vrnili prvotnemu lastniku.

Za konec: čez nekaj tednov greste na Pacifik, na Salomonove otoke. Kaj boste predavali tam?

Predavala bom Mojzesovo Peteroknjižje in Modrostne knjige teologom. Imela pa bom tudi žensko skupino, v kateri bomo preučevale svetopisemske ženske. Sara, Rebeka, Debora, Judita... Te so bile divje. Primerjale bomo, kakšne možnosti so imele znotraj in zunaj svoje družine in kakšne vzporednice so mogoče z življenjem žensk na Salomonovih otokih. Želim jih tudi ozaveščati o trgovini z ljudmi, ki je tam razširjena, vendar se s tem nihče posebej ne ukvarja.

Kaj je tisto, kar lahko poveste o božiču, pa bi bil poslušalec ganjen tako v Sloveniji kot sredi Pacifika?

Božič nam govori, da smo v srcu Boga in da je Bog v srcu človeštva – po Jezusu, ki je Bog in je postal človek, da bi povezal oba. Zakaj povezal? Ker smo bili nekdaj v raju, kjer se je Bog sprehajal s človekom, pa smo se v Adamu in Evi iztrgali iz tega objema. V vseh religijah ljudje stegujejo roke k Bogu, v judovsko-krščanski religiji pa nam je razodeto, da je Bog tisti, ki steguje roke k nam. Tako močno, da se je v božični noči spustil v naše človeško (ah, ne, v živalsko) bivališče. Kot človek je živel med nami – Bog v človeškem telesu. In poglejmo, kakšne so njegove prioritete, kaj si je izbral, kakšen skromen začetek v hlevu, kako skromno otroštvo v odmaknjenem Nazaretu, truda polno življenje v zreli moški dobi javnega delovanja, strašni dnevi pasijona … Toda zgodba se konča po božje, kakor se je po božje začela – vstajenje, povzdignjenje v nebo in tam pripravljen prostor za nas … In, ni težko hoditi po njegovih stopinjah, k čemur nas v evangeliju vabi.