Usodni mik koncesij

Murskosoboški župan Anton Štihec, ki je nedavno od predsednika državnega zbora Pavla Gantarja zahteval, da pri strankarskem kolegu Gregorju Golobiču doseže podelitev koncesij pomurskim visokošolskim študijem, s tem ni pokazal samo tega, kako si sam predstavlja delovanje visokošolske politike. S svojim sklicevanjem na dejstvo, da imajo tovrstne koncesije vsi razen Pomurcev, je zelo nazorno pokazal pasti obstoječega sistema koncesioniranja visokošolskih programov.

Kajti omenjeni župan ima načelno popolnoma prav. V minulih letih, ko je bila v ospredju slovenske visokošolske politike regionalizacija, so bili teh koncesij deležni skoraj vsi, ki so jih želeli, če so le imeli akreditirane programe izven sedežev javnih univerz, torej Ljubljane, Maribora in Kopra.

Tako se je lani začel izvajati študij na kar 13. koncesioniranih programih, ki jim je koncesije podelila prejšnja vlada na osnovi razpisa, objavljenega novembra 2007. Kako širokogrudno so tedaj podeljevali koncesije, dokazuje dejstvo, da je komisija za vodenje izbirnega postopka, ki jo je imenovala vlada, zavrnila samo eno vlogo, ki je ustrezala razpisnim pogojem.

Omenjene koncesije so dobili programi Fakultete za državne in evropske študije v Kranju, Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije v Celju, Univerze v Novi Gorici, Visoke šole za dizajn v Ljubljani, Visoke šole za upravljanje in poslovanje v Novem mestu, Visoke šole za varstvo okolja v Velenju, Visoke šole za tehnologije in sisteme v Novem mestu, Visoke šole za tehnologijo polimerov v Slovenj Gradcu in Visoke šole za zdravstvo v Novem mestu.

Tisti, ki so pričakovali, da se bo tak razpis ponovil tudi v mandatu nove vlade, so se ušteli. Minister Gregor Golobič je pred kratkim v pogovoru za Delo jasno povedal, da novih koncesij ne bo, čeprav bi bile morda bolj upravičene od obstoječih. Za nove koncesije, po ministrovih besedah, ni denarja, tudi zato ne, ker obstoječe koncesije terjajo iz leta v leto več denarja.

Glede na to, da so bile dosedanje visokošolske koncesije utemeljene z domnevno velikim zanimanjem tamkajšnje mladine za študij v domačem okolju in tudi s potrebami po teh kadrih, bi njihovo upravičenost lahko presojali razmeroma enostavno. Namreč s pregledom vpisnih prijav in potreb na zavodu za zaposlovanje.

Doslej koncesionirani programi večinoma niso bili ravno oblegani od študentov, ravno obratno. Zato so iznajdljivi lastniki koncesioniranih programov redne programe polnili tudi s sprejemanjem zaposlenih kandidatov. Med zelo redkimi koncesioniranimi študiji z vpisnim presežkom so zdravstveni študiji. V Sloveniji sta bili doslej dve zasebni visoki strokovni šoli zdravstvene nege, v Jesenicah in v Novem mestu, po mnenju Štiheca bi morali zdaj s koncesijo omogočiti tudi redna programa zdravstvene nege in fizioterapije v Murski Soboti, ki ju bo Mednarodno središče Maribor, katerega osrednja oseba je dr. Ludvik Toplak, to jesen začelo izvajati kot izredna študija.

Čeprav je Golobič jasno zavrnil nove koncesije, si morda murskosoboški župan obeta, da bo resorno ministrstvo vlade, ki je zadnje čase zelo na udaru jeznih Pomurcev, na koncu le odobrilo omenjeni koncesiji. Kaj bo to prineslo? Glede na že omenjene razbohotene zdravstvene študije bodo verjetno čez nekaj let veliki presežki teh kadrov. A to očitno tistih, ki želijo študijske koncesije v svoji občini prav nič ne skrbi. Pomembna sta prestiž in tudi denar, ki ga lastnikom prinašajo programi.

Še bolj kot negotova usoda diplomantov motijo nekateri domnevno nekakovostni koncesionirani programi. Dejstvo je, da država koncesij ne more umakniti kar tako. Potrebuje verodostojno strokovno presojo, ki jo bo zagotovila načrtovana visokošolska agencija. Vendar to še ne bo prav kmalu.

Do tedaj bomo verjetno še doživljali pritiske k nadaljnemu podeljevanju koncesij, in niti ni pomembno, ali jih bodo sprožali zaslužka željni lastniki šol z dobrimi političnimi zvezami ali župani, ki si željo ugajati volivcem.