Usodno poigravanje z varnostnimi incidenti

Ljubljana – Indici, da zdravstveni sistem nujno potrebuje nove, bolj vzdržne in bolj varne okvire, se vrstijo že leta, reforme pa še vedno ni. Pred kratkim smo lahko prisluhnili načrtom za spremembe, a te še dolgo ne bodo zaživele. Vmes pa se dogajajo številne anomalije. Poglejmo dve.

Dr. Eriku Breclju, ki je bil pred nekaj dnevi v akciji Znanilci upanja skupaj z dr. Jernejem Benedikom z glasovanjem bolnikov izbran kot stanovski vzor, ker pri svojem delu ni le zdravnik, ampak ohranja tudi toplino in človečnost, vse prvine, ki obolelim poleg strokovnosti pomagajo na marsikdaj mukotrpni poti k izgubljenemu zdravju, so skorajda hkrati izročili še en dokument. V operacijsko dvorano so mu prinesli pisno opozorilo zaradi kršitve delovnih obveznosti, ki pri ponovni kršitvi dopušča možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Varnostni incidenti, ki to niso

Erik Brecelj takega opozorila ni dobil prvič, tudi njegova strokovno-komunikacijska nesoglasja z nadrejenimi na inštitutu niso nič novega. Nov je le razlog za opozorilo, v katerem tokrat kirurgu očitajo, da je s provokacijo na plečih bolnikov poskušal vplivati na takšno ureditev razmer, ki bi bila pisana njemu na kožo.

Pri pacientu, ki mu kirurško niso mogli odstraniti metastaz, je dr. Brecelj zapisal, da bi bilo smiselno zdravljenje z elektrokemoterapijo (obe možnosti zdravljenja je pred tem potrdil tudi gastroenterološki konzilij), za katero pa sam nima (več) dovoljenja. Iz klinične raziskave o učinkovitosti kombinacije elektroporacije in kemoterapije, s katero se je onkološki inštitut proslavil v mednarodnem medicinskem okolju, je namreč predstojnik Breclja izločil že pred tremi leti in ga prijavil razsodišču zdravniške zbornice zaradi domnevnega kršenja kodeksa medicinske deontologije – ker je dr. Brecelj s to metodo zdravil pacientko z zasevki na jetrih, čeprav »ni izpolnjevala kriterijev za vključitev v študijo«.

Zdaj že pokojni predsednik republiške komisije za medicinsko etiko prof. dr. Jože Trontelj je po proučitvi takratnega zapleta že pred dvema letoma zapisal, da člani komisije prijavo varnostnega incidenta, ki to ni bil, ocenjujejo kot »sporno in neutemeljeno«, čestitajo pa vsem raziskovalcem in sodelavcem v klinični raziskavi za odlični uspeh. Elektrokemoterapija se je namreč po njihovi zaslugi izkazala za varno in učinkovito in »za komisijo za medicinsko etiko je to najpomembneje,« so dodali varuhi medicinske etike.

»Postal sem zelo moteč«

A zgodba se, žal, nadaljuje. »Očitno sem postal tako moteč, da me je treba umakniti iz medicine, iz zdravstva. A tokrat bom vztrajal do konca. Ne bom se več ukvarjal z nepravilnostmi pri gradnji, s korupcijo in z drugimi anomalijami, ampak bom opozarjal na zavestno nespoštovanje medicinske deontologije. To je treba spremeniti, takoj – ali pa preprosto ukiniti zdravstvo, saj brez tega osnovnega strokovnega vodila stvari lahko postanejo povsem neobvladljive,« meni dr. Erik Brecelj, ki se je letos spomladi pri pacientu, pri katerem tudi radiofrekvenčna ablacija ni bila izvedljiva, odločil, da ga ne more operirati. »Taka operacija ni preprosta, poseg je lahko tudi smrtno nevaren, zato bi ga opravil le, če bi zagotovili maksimalno varnost – v kirurški ekipi bi nujno morala biti dva kirurga. In pacient se je s to odločitvijo strinjal,« je povedal za Delo.

Vodstvo inštituta pa se s takšnimi razlogi ne strinja, kajti, kot je v očitani kršitvi delovnih obveznosti zapisal generalni direktor prim. Janez Remškar: »Bolnika ste neustrezno informirali, saj zbrani podatki kažejo, da raziskovalna metoda zdravljenja z elektrokemoterapijo pri tem bolniku ni bila nikoli nedvoumno postavljena; kljub temu ste pri bolniku vzbudili občutek, da je bil prikrajšan za zanj najuspešnejše zdravljenje. Opozarjamo vas, da kljub temu, da ste v sporu z nadrejenimi oziroma se z njihovimi odločitvami ne strinjate, to na noben način ne sme vplivati na obravnavo bolnikov.« Brecelj je prepričan, da so ukrepi nujni, na najvišji ravni. Zato je že pisal tudi predsedniku vlade in ga opozoril na anomalije, ki epilog dobijo z grožnjo odpovedi delovnega razmerja tistemu, ki si želi, da bi zdravstvo delovalo kakovostno in varno.

Še ena smrt zaradi napake?

Na podlagi podatkov za ZDA so izračuni za Slovenijo pokazali, da pri nas zaradi napak, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, vsako leto v povprečju umre okoli tisoč bolnikov, zaradi neurejenih postopkov v procesu zdravljenja pa jih 35.000 utrpi škodo za zdravje. Da je varnost bolnikov med zdravljenjem v bolnišnici lahko tudi dodatno ogrožena, ne samo zaradi osnovne bolezni, pa ne potrjuje le splošna statistika o varnostnih incidentih, ampak tudi včerajšnji klic na pomoč, za katerega sta se odločila Urška Trotovšek in Damjan Ojsteršek, mama in oče pokojnega 24-letnika Sebastiana. Mladeniču, ki je bil dializni pacient, so konec leta 2011 v UKC Ljubljana odstranili nedelujočo ledvico. Toda v bolnišnici je zbolel za pljučnico, deseti dan hospitalizacije je mladi bolnik sam naredil ekstubacijo, v stiski, ker ni mogel dihati oziroma se je dušil.

Potem je, kot pravijo starši, trajalo 40 minut, preden so mu naredili rez na sapniku. Po mnenju izvedenca zdravniške stroke iz Münchna je bila pri zdravljenju fanta zdravniška napaka, kajti »vsem udeležencem je moralo biti jasno, da mora tako dolga reanimacija brez možnosti predihavanja neizogibno pripeljati do izredno hudih nevroloških poškodb ali celo do možganske smrti«. Tako notranji kot zunanji (zbornični) izredni strokovni nadzor pa sta, kot poudarja predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina, pokazala, da strokovne napake ni bilo, saj so fanta predihavali, kar v zapisniku sicer ni omenjeno, je pa preverljivo iz plinskih analiz. Pri dveh tako različnih strokovnih mnenjih se Možini zdi »logično, če se poraja sum, in povsem legitimno, če se starši odločijo tudi za civilnopravne postopke. Medicina sicer dela čudeže, ne zmore pa vsega, žal.« Sebastian se iz vegetativnega stanja ni več prebudil; klinična smrt, zaradi zadušitve z lastno sluzjo, je bila 1. aprila 2012.

Resnica in opravičilo

Starši so pravico doslej iskali pri organih zdravniške zbornice in po sodni poti, kjer je obravnava še v fazi predkazenskega postopka. Zdaj, skupaj z odvetnikom Andrejem Pitakom, ki zastopa starše, čakajo na začetek kazenske preiskave proti dvema zdravnikoma. Aktualna je tudi civilnopravna odškodninska tožba, kajti, kot pravi oče: »Pričakujeva predvsem resnico in opravičilo. To je najmanj, kar bi morali narediti – takoj, ne šele zdaj.« V UKC primera ne želijo komentirati, ker pravdni postopek še teče, so pa sodišču odgovor na odškodninsko tožbo že posredovali in čakajo na nadaljevanje postopka.