Uživajte življenje, vedno je prekratko!

Novinar Zvone Petek - kdo je bil, kaj je počel in kaj bi se lahko učili od njega.

Objavljeno
15. april 2020 11.30
Posodobljeno
15. april 2020 12.55
Od leve: tonski tehnik Vlado Kodarin, novinar Dela Jože Klanjšček, novinar Radia Koper kasneje Primorskih novic Dušan Kralj, Zvone Petek in snemalec Matej Brus na gradbišču križišča Bivje pri Ankaranu leta 1974. Foto Arhiv Vlado Kodarin
»Rekel si mi, da si pomirjen, sprijaznjen z odhodom. Da si lepo živel. Veliko doživel. Da si imel fantastično življenjsko sopotnico. Da se imata lepo. Da uživata vsako minuto. Da si vesel, ker imaš Žiga, Tinkaro in njene otroke. Da ti je samo zaradi njih žal in težko iti. Drugače pa, da se ne bojiš. Ne bi rad preveč trpel in vlekel v nesmisel. Seveda je škoda. In potem te zlomi.

Tako naravnost, mehko in realno, racionalno in čustveno hkrati sva se pogovarjala.

Bledo se te spominjam, ko sem bil še mulc, ti pa že v polnem elementu, nekje na koncu gimnazije, z vranje črnimi dolgimi lasmi, z nagro (profesionalnim magnetofonom) na portoroški plaži sprašuješ ljudi.

Najprej si igral violino. »Z malo vaje sem se prigrizel do solista in se lotil celo Mozartovega koncerta v D-duru, a so prišli Beatli in sem hotel biti zraven. Moral sem vzeti saksofon, kar ni bilo težko, ker me je Leander Pegan navdušil za fagot,« mi pišeš v zadnjem pismu, za katerega sem te prosil. Začel si igrati s Kalamari. In to ne pocukrane glasbe, ampak R&B, jazz, rock'n'roll z zahtevnejšo zasedbo.

image
Vleklo ga je na bližnji Vzhod, v Sirijo, na fronto ... FOTO: Boris Šuligoj
Blestel si že kot radijski novinar: ko si prišel iz vojske na kratek dopust, si šel na teren na Goriško, vse do Bovca. V uredništvo si se vrnil z okoli petdesetimi posnetimi izjavami, ki so jih potem objavljali še mesece, tebi pa je honorar cingljal v vojsko. Kot primorska TV ekipa ste šli na redakcijski sestanek v Ljubljano ravno, ko je zapadlo več kot pol metra snega. Kdo je bil takoj pripravljen na zasnežen teren, v lahkih čevljih in z letnimi gumami? Slavna trojka z legendarnim Matejem Brusom, ki je iz idrijskega knapa postal odličen snemalec, in s klenim, trmastim istrskim vinogradnikom Vladom Kodarinom iz Boršta.

S skrito kamero si spodbujal zaspane turistične delavce, da je mogoče z nekaj bistre volje bolje služiti v turizmu. Pokazal si konkretno, na terenu, kako bi to moralo iti in po portoroškem kampu vlačil košaro s toplim kruhom, pekel sardele na žaru, točil malvazijo in glasno vabil začudene turiste. Vodenje TV Dnevnika si začel sproščeno in povsem drugače kot v tedaj zategnjenem togem socializmu. Nisi takoj sedel na voditeljski stol, ampak si začel najprej sproščeno sloneč na voditeljevi mizi.

Kot direktor Avditorija si odkril in organiziral stoletnico organiziranega portoroškega turizma. Poskrbel za prvo resnejšo monografijo o slovenski Istri. Iz praznega zapuščenega portoroškega parkirišča si sčaral srednjevško tržnico Kaštel. In po tekočem traku nizal dogodke, ki so brusili portoroški turizem.

image
RTV dopisništvo iz Kopra sredi 70-tih let. Od leve: Vlado Kodarin, Zvone Petek, vodja dopisništva Srečko Kavčič in tajnica dopisništva Duša Bevc. Foto Osebni Arhiv Vlado Kodarin


Vleklo te je na bližnji Vzhod, v Sirijo, na fronto, blizu spopadov med Irakom in Iranom, v Izrael, na Ciper ... Slovenija je bila kmalu premajhna. Postal si predstavnik Turistične zveze Jugoslavije v Švici in tam dočakal razpad Jugoslavije. Izgubil službo, a se čez noč prelevil v švicarskega podjetnika. Organiziral si raftinge, treking s konjskimi vpregami po Franciji, vodil turiste, trgoval si na Kitajskem in na Karibih. Na Ptuju rojen, blizu preprostim ljudem, a tudi blizu podjetnikom, diplomatom, ministrom, predsednikom držav. Plesal si lahko na vsakem parketu. Pravi biser za Slovensko turistično organizacijo in Adrio Airways. V 35 švicarskih letih si bistveno pospešil razvoj letalskih povezav med Ljubljano in Zürichom.

Nikomur se nisi lažno dobrikal, vsakomur si v brk povedal, kar mu je šlo, vendar si vsako svoje stališče pojasnil. Bil pa si vesel, ko so te povabili na obletnico Avditorija ali ko so ti zaupali predsedovanje v žiriji za Melodije morja in sonca. Tistega julija 2015 si cvetel, ko si na domačem odru v nekaj stavkih pokazal, da talent ne zarjavi.

Prepotoval si več kot 130 držav. »V duši sem ostal predvsem novinar, tak, z diplomo FSPN, ki je imel po vojski za sabo skoraj deset let novinarske prakse na RTV. Pri devetnajstih sem si kupil prvega spačka, drugega, ki so ga sestavili v koprskem Tomosu, in sem se z njim nemudoma zakadil do Londona.« Od 15. leta si živel sam, vzgajalo te je pisanje, muziciranje, delo za preživetje.

image
Zvone Petek in Boris Šuligoj na Podlanici v Piranu. Foto Marinella Petek


»Samo dveh stalnic sem se držal – večnega kroženja po svetu in Marinelle. Ni bilo naključje, da sem postal pol Švicar in ostal pol Slovenec, ter prilezel celo do častnega konzula v Zürichu. Dve duši v enem telesu. Vedno sem gledal samo naprej, poraze in napake sem rinil s poti kot snežni plug. Vse živo sem počel: bil sem od policaja na koprskih ulicah do števca v Luki Koper, od prvega do riti dolgolasega dopisnika Radia Koper v slovenski skupščini do predstavnika letalske družbe.«

»Zdravniki so se čudili večnemu optimizmu in volji. Bogme, izplačalo se je,« mi pišeš na koncu in kar čutim tvojo stisko temne sence odhoda. »Iz prognoziranih treh mesecev se je spopad raztegnil na dobra tri leta, ki so bila naporna, boleča, morebiti pestrejša kot dvajset let poprej. Še naprej sem delal in potoval, po Evropi pač, a živahno, in skorajda ni bilo časa misliti na vse terapije.«

»Težko diham. Tri zjutraj je in morda bom iz neznane tesnobe prvič segel po pomirjevalnih kapljicah. Povsem nov, nelagoden občutek ... Kje je ta moja silna moč, moja svoboda? Boli kot strela! Pa spi, če moreš! Ničesar ne obžalujem, niti napak ne, vedno sem zrl 'pre'-optimistično v prihodnost. Lepo je bilo. Uživajte življenje, vedno je prekratko.«