V boj za vse, ki bi delali

Decembra 2010 so se združili predstavniki treh družbenih skupin in ustanovili Gibanje za dostojno delo in socialno družbo.

Objavljeno
04. januar 2014 20.46
Polona Malovrh, Trbovlje
Polona Malovrh, Trbovlje
Decembra 2010 so se simbolno združili predstavniki treh kritičnih družbenih skupin in treh generacij – študent ruščine in filozofije Funkl, kolega Brezposelnik in Delavec – ter ustanovili Gibanje za dostojno delo in socialno družbo. Dati delu pečat dostojnosti je še po treh letih njihova prednostna naloga. Podporo zanjo te dni pospešeno iščejo s peticijo za povrnitev in priznanje pravic delavcem, prekernim delavcem in brezposelnim, ki so jo poimenovali Postani ambasador dostojnega dela.

»Nismo bogati in ne moremo si privoščiti bogate kampanje, a potrudili se bomo po najboljših močeh,« napoveduje idejni vodja Gibanja Marko Funkl. Tistim, ki sprašujejo, zakaj neki je to potrebno, odgovarja: »Ker preprosto živimo v takšnih časih.«

Gibanje bo tu, dokler delu ne povrne dostojanstva. Borilo se bo za vse, ki bi radi, a ne morejo delati. Ko ga bodo razpustili, bo to pomenilo, da v Sloveniji ni več prekernega dela in bo cilj izpolnjen.

Kolikšno ceno sploh ima dostojno delo v naši državi?

Za zagotavljanje temeljev dostojnega dela je ključno, da to ni delo na črno. Klasičnih industrijskih delavcev ni več. Mladi izobraženci ne delajo več na ure, ampak projektno. Oblikovalec, novinar, prevajalec ... so običajno plačani na projekt, članek ... Urna postavka je danes skoraj že sanjska služba, če jo seveda dobiš, siva ekonomija pa velik minus, ki ga država nima interesa rešiti.

Dokaz za to je ...

... samo petinštirideset inšpektorjev za področje dela na črno in za področje delavskih pravic. Pri nas ne preverjajo niti dela na črno niti odnosa delodajalcev do delavcev, pogodbenih delavcev, prekernih delavcev. Z zgolj 45 inšpektorji država preprosto kaže, da nima interesa rešiti našega položaja.

Kam bi vi najprej poslali inšpektorje?

V velika državna podjetja, ne pa k malim espejevcem, ki so udarjeni že dan po tem, ko pozabijo plačati zdrav­stveno zavarovanje, velika podjetja pa lahko državi mirno dolgujejo več milijonov.

Tudi z brezposelnostjo mladih se država noče prav spoprijeti. Po vašem zavaja že s številkami o brezposelnosti mladih.

Na področju mladih je najbolj problematično študentsko delo oziroma fiktivni vpisi v visokošolske in srednješolske programe. V 21. stoletju informacijske dobe, ko lahko dve tabeli excela združiš v petnajstih minutah, bi ministrstvo naredilo red na hitro. Zanimanja ni, ker bi to pomenilo od 15.000 do 20.000 novih mladih brezposelnih, za katere država nima rešitve. Zanjo je ceneje, da jih ohranja pri tem statusu, kakor da jih da v evidenco brezposelnih. To je tudi vzrok, zakaj smo v preteklosti nasprotovali predlogom države, ki je iz tega vprašanja naredila problem. Če bi bila zakonodaja urejena, težav ne bi bilo.

Kalili ste se kot funkcionar Škisa. Ko so vam ponudili službo v Hrastniku, v javni upravi, pa je niste sprejeli. To znanje ne šteje?

To ni bila zelo resna ponudba. Premišljeval sem, ali naj se poskusim zaposliti v Mladinskem centru Hrastnik, a sem se odločil, da je prezgodaj za vrnitev na periferijo. Poleg tega sem se želel preizkusiti v bolj realnem sektorju. Kajti mladim, ki se danes oglašajo in so kakorkoli povezani z javnim sektorjem, državnim proračunom, očitajo, da v življenju niso še nič ustvarili. Rekel sem si, da si sam tega očitka ne dovolim in bom vztrajal pri idejah, ki jih zagovarjam.

In odprl s. p.

Tako je. Za preživetje prevajam in poučujem ruščino, znam pa še marsikaj drugega.

In kakšen je pogled diplomiranega filozofa Funkla na svet?

Predvsem zmeden. Na žalost. Gibanje druži mlade, dokaj odločne ljudi, a časi so takšni, da je težko biti zelo močen in imeti jasno vizijo, ker nikoli ne veš, kaj se ti bo zgodilo čez dva meseca. Tudi filozofija prekernega dela je takšna, da običajno veš le za dva, tri mesece vnaprej, kaj boš delal. Sam že zdaj vem, da poleti ne bom imel dela, ker ni jezikovnih tečajev. A se borimo in z vztrajnostjo, verjamem, bomo tudi to izboljšali.

Se da v devetih mesecih zaslužiti toliko, da lahko potem tri poletne mesece porabite samo za – recimo – načrtovanje novih vstaj?

Ponavadi načrtujem druge projekte, na primer zasavski Funšterc. Da bi zaslužil toliko, da bi mi kaj ostalo, pa za zdaj ne gre.

Kako potem mladi slovenski espejevec brez vplivnih zvez in poznanstev načrtuje družino?

Ah, v razmerah, v katerih živimo, je ustanavljanje družine zgolj še ena zapletena stvar v življenju. Če grem živet v Ljubljano, ker zame v Zasavju ni dela, za katerega sem študiral, brez redno zaposlenega partnerja tako rekoč ni mogoče razmišljati niti o kreditu za avto, kaj šele o stanovanju ali ustvarjanju družine.

Nekje mlademu človeku, ki ves čas preizkuša svoje meje in noče biti odvisen od staršev, vendar sveti luč ...

Mladi počasi postajajo bolj samoiniciativni, začeli so razmišljati. To je prinesla kriza. In tudi delodajalci že upoštevajo našo strokovnost in znanje, ne le zvez in poznanstev. Podjetje z dobro ekipo, jasno, naredi več kot s povprečno. Kriza bo vsaj nekaterim sposobnim mladim pomagala na vrh in to je poleg tega, da v državi presekamo korupcijo in klientelizem, naša prihodnost – da nas začnejo ceniti po tem, kar v resnici znamo.

Kaj menite o korporacijah, ki iz mladih ustvarjajo plačance in hlapce? Da bi si ustvarile imidž do okolja in ljudi prijazne tovarne, mlade zapeljejo v sodelovanje, plačajo pa z drobižem.

Sistem te sili, da delaš za 800 evrov na mesec, plačuješ stroške in se obremenjuješ s tem, kje boš naslednji mesec dobil, da boš preživel. Ker se iz dneva v dan boriš, preprosto nimaš časa brati Kanta in razmišljati o filozofskih načelih. To pa je ravno tisto, kar hoče sistem: že iz mladih narediti potrošnika, ki bo zaslužil toliko, da bo vzdrževal ta sistem. S tem se na eni strani povečuje majhno število zelo bogatih, na drugi pa množica tistih, ki delajo, da preživijo.

Einstein je rekel: »Ne bo zlo tisto, ki bo uničilo svet, ampak ljudje, ki ob tem gledajo stran.«

Da, apatija uničuje svet.

Mladi torej gledate stran?

Bojim se, da nekateri res. A kriza mlade tudi prebuja in vzbuja slabo vest pri starejših, ki na nas gledajo zviška. Čeprav je en odstotek mladih tiho, se povezuje vse več nas, ki nismo in ne bomo tiho, ker je edino, kar nam ostane, da mislimo s svojo glavo, se združujemo in povemo, kaj je narobe. Zdaj od sistema nimamo nič – razen da smo uporniki.

Gibanje vidi alternativo v zadrugah. Je res že čas zanje?

Čas je, da začnemo z njimi, da ustvarimo nekaj vzorčnih primerov. Zagotovo pa še ni čas za njihovo množično ustanavljanje. Alternativa je tudi socialno podjetništvo. Zakon omenja dva tipa in drugi tip omogoča tudi korporacijam ustanoviti socialno podjetje s prezaposlitvijo invalidov. A to ni prava alternativa. Če se to zgodi, bo to klofuta socialnemu podjetništvu.

Dostojno delo, redno delo, dostojna pokojnina, svet brez revščine, diskriminacije ... To so ključni poudarki peticije Postani ambasador dostojnega dela. Menite, da je koncept dosegljiv že vaši generaciji ali bo potrebna še kakšna?

Mladi ne pričakujemo, da se bomo zaposlili nekaj dni po študiju in do upokojitve delali v isti tovarni. Bolj fleksibilni smo, vemo, da bomo zamenjali več služb, tudi vse življenje ne bomo vezani le na en kraj, en dom ... Bojim se, da tudi lastnemu narodu nismo več ravno pripadni. Razmišljamo o tujini. Kar ni najbolje za državo. Ta te izšola, vlaga vate, na koncu pa reče, da te ne potrebuje. To je slab signal mladim. Slab odnos naše države do mladih.

Kaj potem v takšnih nemoralnih razmerah mladi razumete pod moralnimi zakoni?

Mnogi gledajo le, kako čim hitreje zaslužiti in prek koga. To pomeni, da popuščajo z vidika lastnega obstoja: če nimaš za kruh, si pripravljen delati tudi za napačno moralno idejo. Žal.

Kako boste torej delu povrnili dostojanstvo?

Shodi in protesti so začetek nekega procesa. Na njih sem videl kar nekaj prestrašenih obrazov med župani. In prav je tako. Vsakdo na javni funkciji bi moral razmišljati o vsaki svoji potezi: ali je bila v korist vseh ali manjšine. Naše Gibanje je neodvisno in enako kritično do desnih in levih. Ker za nas ni pomembno, kdo dela napake, ampak ali jih dela. Kar se v Sloveniji velikokrat pokaže za težavo. Težko je biti proti vsaki oblasti, ker to pomeni, da si odrezan od razpisov, da imaš zaprtih veliko vrat. Po drugi strani pa smo še mladi. Nikamor se nam ne mudi. Če kaj, potem imamo čas. Zlasti za to, da delu vrnemo dostojanstvo.