Tiskane izdaje
Razkrižje – Sonce je ravno segalo po zenitu. Bodeča žica se je lesketala v soju žarkov na bližnji meji, ko smo se v senci velikanskega soda srečali z Brankom Gašparičem in Dragom Makovcem, čigar hobi in vir dohodka je žganjekuha. Toda v 1440-litrskem sodu, ki leži točno na meji med Slovenijo in Hrvaško, ni ne žganja ne vina.
»Temu mejniku na sredi soda pravimo hatarski kamen. Pridite, pridite, vam pokažem nekaj zanimivega,« nas je povabil bliže in začel z uvodnim spominom na stare čase: »V Jugoslaviji, za časa Tita, nam je bilo zelo dobro. Zakaj? Vsi smo imeli službe, ni bilo takšne brezposelnosti. Vsi smo imeli denar, privoščili smo si lahko marsikaj, lahko smo si zgradili hiše. Današnja mladina nima te možnosti, še lastnega doma si ne more privoščiti.«
Ko nekaj takega izreče prebivalec katerega od večjih slovenskih mest, se je težko upreti skušnjavi in ga vprašati po zdravju. Višje plače, večja kupna moč, odprte meje in možnost pestrosti izbire v trgovskih centrih pričajo o tem, da je življenje za povprečnega Slovenca danes precej boljše kot nekoč. A ljudem ob meji, ki dolga leta niso poznali birokratskih zank lastništva parcel, vpisanih v zemljiško knjigo na eni, v kataster na drugi strani meje, je lažje oprostiti nostalgično oziranje v ne tako davno zgodovino.
Namesto vina Drago Markovec v sodu raje hrani spomin na stare čase - Titov doprsni kip. Foto: Voranc Vogel/Delo
Ko meja ni bila problem
Makovec je stopil do vrat in nam odkril notranjost, iz katere je gledal … Tito. Doprsni kip je osvetljevala sveča, prižgana njemu v spomin in v spomin na čase, ko je bila okoliška rodovitna pokrajina del ene države, brez mej in sporov, ki bi presegali vsakdanje sosedske prepire. »Nekoč nismo potrebovali meje. Imeli smo stike s Hrvati in Slovenci. Živino smo prodajali tam, kjer smo dobili boljšo ceno. Za vse je bilo boljše, zdaj ni več tako. Res škoda,« je razočarano zmajeval z glavo Makovec in hkrati zatrdil, da se dobro razume tako s hrvaškimi sosedi kot tudi s policisti. »Problemov ni, lahko se prosto gibljem in delam.«
To je zelo pomembno, saj ima na Hrvaškem vinograd. Iz sodov v vinski kleti, ki so mu jo zgradili sinovi, teče vino, idealno za brizganec, zaradi katerega se je v času našega obiska nabralo za spodobno druščino radovednih in od vročine dodobra užejanih vaščanov. Toda osnovna Makovčeva dejavnost je žganjekuha, o čemer priča zelo pester nabor teh in onih »arcnij«, ki ga obkrožajo, kadar stopi za točilni pult. Z leve stene je kletno dogajanje s strogim pogledom motril tovariš Tito. Po njegovi smrti je šlo vse navzdol, pravi Makovec, bistvenega izboljšanja ni prinesla niti slovenska osamosvojitev. »Politika že 25 let nekaj mečka in nič ne reši. Nešolani ljudje bi vprašanje meje rešili v nekaj dneh.« A dejstvo je, da ti nikdar niso imeli veliko besede v obmejnih sporih. Tudi danes ne, ko vsi čakamo na mnenje mednarodnih arbitrov, ki se bodo verjetno bolj ukvarjali z listinami kot ljudmi, ki živijo na spornih območjih.
Drago Markovec tam, kjer je najraje - med svojimi »arcnijami«. Foto: Voranc Vogel/Delo
Nevšečnosti za žive in mrtve
»Schengen je prinesel več slabega kot dobrega. Definitivno. S Hrvati bi morali sočasno v EU,« vidi eno od rešitev Makovec. Njegov prijatelj, lokalni turistični vodič in bivši dimnikar Branko Gašparič pa je k temu dodal: »Ob meji ponekod vlada zmešnjava. Otroci so prej obiskovali šolo v Razkrižju, pozneje pa je Hrvaška z zakonom določila, da morajo hoditi v šolo tja. Podobno je bilo s pogrebi – čeprav so imeli nekateri prostor na pokopališču v Razkrižju, je hrvaška oblast zahtevala, da se jih pokoplje na Hrvaškem.«
Mrtvim je bolj ali manj vseeno, kje najdejo večni mir, živi pa so se prisiljeni ukvarjati s težavami tostranstva. Gašparič želi zgolj mirno opravljati svoj posel, a ima zaradi obmejne birokracije pogosto zvezane roke. »Imamo turo, v okviru katere obiščemo gostišče, ki je na slovenski strani, teraso pa ima na Hrvaškem. A pot do tja vodi čez zeleno mejo, kar pomeni, da potrebujemo posebno dovoljenje za vsakega potnika posebej, omejeni smo na točno določeno uro, zato se vloženi trud skoraj ne izplača.«
Pa arbitraža? »Prej mislim, da se bodo stvari še poslabšale kot pa izboljšale,« je prepričan Makovec. Veliko sogovornikov, predvsem z medijsko zapostavljenega dela kopenske meje, meni enako in z njim deli nostalgijo za izgubljenimi časi.
Podobe Tita in spomini na nekdanje čase skupne države so zašle celo v mali muzej sredi ciganskega naselja Kamenci. »Dobri stari časi« so bili na koncu jezika številnih sogovornikov vzdolž meje, na katere so se centri moči v Ljubljani in onkraj meje v Zagrebu doslej spomnili zgolj v predvolilnih časih in med pehanjem za politične točke ob dogajanju okoli arbitražnega sporazuma.
