V cerkev sredi noči na snemanje glasbe

Dravograd – Odmevi reke Drave sta koroška glasbenika Borut Mori in Andrej Ofak naslovila zgoščenko z avtorsko inštrumentalno glasbo, ki sta jo posnela v eni najbolj akustičnih cerkva v Evropi, sv. Pankraciju nad Starim trgom v Slovenj Gradcu. Material zanjo je nastajal več kot desetletje.

»Najina glasba, skozi katero pripovedujeva različne zgodbe, je imela čas, da dozori. Nič naju ni priganjalo. Nobeni roki, nobena založba. Temu pravim ustvarjalna svoboda,« je dejal profesor kitare na ravenski glasbeni šoli Andrej Ofak. Na zgoščenki je enajst skladb, v katerih se čutijo vplivi različnih kultur in glasbenih narečij. »Med njimi sta dve, ki nista avtorski, in sicer baročna Pesem o zlati roži ter ljudska Marko skače. Preostale pripovedujejo o prijateljstvu, sreči, ljubezni pa tudi o žalosti in norosti. Večino sva posnela ponoči, v cerkvi, ki je močno vplivala na najino igranje. Veliko je bilo improvizacije. Zagotovo bi igrala drugače, če bi skladbe snemala v studiu. Razlika med studiem in cerkvenim ambientom je takšna kot med plavanjem v bazenu in v morju,« je povedal Ofak.

V bandu z Nachbarjem

V duetu s profesorjem harmonike Borutom Morijem, ki živi in dela v Mariboru, je tako rekoč od petega razreda osnovne šole. Band, ki so ga ustanovili s prijatelji, je že takrat igral avtorsko glasbo, nekakšen punk, v njem pa je sprva z akustično kitaro nastopal tudi zdajšnji košarkarski zvezdnik NBA Boštjan Nachbar. A ljubezen do košarke je bila močnejša in Nachbar, ki bi v bandu moral poprijeti za bas kitaro, je zaradi žoge skupino zapustil. Andrej in Borut, oba po izobrazbi klasična glasbenika, ki sta diplomirala v avstrijskem Gradcu, pa sta vztrajala. »Ne morem reči, da sva kot rit in srajca, a med nama je svojevrstna sinergija, ki nama je pomagala najti najin lastni glasbeni izraz. V duetu imava enakovredno vlogo. Enkrat sem v ospredju jaz, drugič Borut,« je pojasnil Andrej.

Njun navdih je reka Drava. Oba sta k njej hodila še kot otroka z očetoma lovit ribe, nato sta na rečnem bregu posedala in prepevala s kitaro kot najstnika. Ribiške palice sta kasneje potisnila v kot in jih zamenjala za glasbene inštrumente. Glasbenika veliko nastopata. Še več bi lahko, če bi se organizatorji prireditev manj bali novosti. A raje kot kaj izvirnega izberejo komercialno glasbo, o kateri že vnaprej vedo, da jim bo brez težav napolnila dvorano. Mori pravi, da je zanj nesmiselno kopirati ali poustvarjati glasbo nekoga drugega le zato, da bi bil všeč publiki. »Izkušnje kažejo, da je avtorske projekte, kot je najin, težje predstaviti. Res pa je, da so ljudem zelo všeč,« meni Mori. 

Album leta

Glasbenika se zavedata, da je Slovenija majhen prostor za drugačne glasbene izvajalce, zato se ozirata v tujino. Svoje skladbe bosta predstavila v soseščini, v Italiji in Avstriji, svoj glasbeni izraz pa želita prenesti tudi čez veliko lužo. »Če delaš takšno glasbo, kot jo delava midva, moraš ves čas potovati, če želiš preživeti,« je prepričan Ofak.

Glasbenika sta strastna učitelja. To sicer pomeni, da je njuna ustvarjalnost omejena s časom, kar je morda slabost, a tudi prednost, saj lahko ustvarjata prav takšno glasbo, kot jima je všeč. Pri svojih učencih pogrešata več kritičnosti in uporništva, ki sta ga kot najstnika imela sama. Le tako je namreč po njunem mogoče ločiti zrnje od plev in oblikovati svojevrsten glasbeni izraz. Mladim sta velik zgled. Pred kratkim je ena od Andrejevih učenk svojega učitelja videla na televiziji in ugotovila, da mora biti res velik »ometnik«, sicer ga že ne bi povabili.

Portal jazzetna je njuno zgoščenko izbral za album lanskega leta. In zakaj so se tako odločili? Nina Novak, recenzentka: »Zaradi senzibilnosti intimne povezave z lastno dušo, ujete v igro dvoje medsebojno neločljivih inštrumentov.«