Vôdi me, cenzor!

To »me je nekoliko presenetilo«, je dejala predsednica NSi Ljudmila Novak in pripomnila, da ne pozna okoliščin, toda »verjetno je prav, da imamo takšno satirično oddajo tudi na televiziji«. Zgodilo se je v petek na nacionalni televiziji, v Hri-baru Saša Hribarja. Urednik Petar Radović je cenzuriral del oddaje, ker je Hribar Novakovi postavil vprašanje, ali je Jože Možina rešitev za NSi. Je šlo za cenzuro ali za vprašanje kodeksa? Verjetno velja vprašanje obrniti v drugačen odgovor: šlo je za satiro, ki jo težko prenese le nekdo s cenzorsko pametjo.

Dogodek ima seveda globlje poreklo. Hribarjevo vprašanje se je namreč opiralo na označbo nekdanjega politika, predsednika ljubljanske SKD Boštjana Turka, ki je sedmega septembra letos v Reporterju zapisal tole: »RTV je demokratična zaradi nekaj ljudi ... Demokratična je tudi zaradi ‘nasprotnega spola'. Jože Možina je eden največjih politikov današnje Slovenije ...« Naslov komentarja je bil: RTV - Revolucija na psihoanalizi. Nacionalna televizija se je v štiriletnem Možinovem mandatu odrekla številnih uglednih zunanjih komentatorjev, v tem času je Boštjan Turk na novo postal eden najbolj frekventnih zunanjih sodelavcev in kot nekdanji politik je izstopal bolj po ideoloških stališčih političnega kakor civilnodružbenega porekla. Toda prav Turk kot eminentna izbira nacionalne TV (ne gre dvomiti, da tudi Možine osebno) je javno postavil v ospredje stališče o Možini kot »enem največjih politikov današnje Slovenije«. V kontekstu petkove cenzure Hribarja je videti, da je direktor RTV Turkovo pohvalo vzel za žaljivo, kajti Hribarjevo vprašanje Novakovi je bilo povsem nevtralno: »Boštjan Turk, naš analitik, je izjavil, da je naš direktor Jože Možina ta trenutek najboljši politik v državi. Je mogoče on rešitev za NSi?«

Vloge so se obrnile in Turkov komentar, RTV - Revolucija na psihoanalizi, je dobil obrnjen pomen. Če namreč hišni analitik RTV Turk lahko javno hvali direktorja RTV Možino kot najboljšega slovenskega politika, zakaj hišni satirik Hribar ne bi smel javno postaviti vprašanja političarki, saj so vendar prav politiki naslov za komentiranje političnih zadev? Če pa je to žaljivo, zakaj RTV iz izbora svojih analitikov torej ne odstrani nekdanjega politika Turka, namesto da cenzurira Hribarja, ki je bil eden redkih, ki je zaznal grotesknost Turkove izjave?

Kot se za prvega satirika v državi spodobi, je Hribar artikuliral problem in opozoril na temeljno vprašanje avtonomije javne in osrednje medijske ustanove, ki se glasi: Ali RTV pripada civilni družbi, ki jo plačuje, ali se ima za transideološko oporišče s prikritimi političnimi cilji? Hribar je na to vprašanje v satirični oddaji že opozoril z uvedbo lika reporterja Surle, ko se je zaradi podobnih razlogov prvič sprožil cenzorski aparat. Lik je postal sinonim za politično izvršništvo v novinarstvu in klic proti patološki teoriji ozadij, ki rušijo avtonomijo poklica. Hribarjeva poanta je bila preprosta: namesto da iščejo, kdo stoji za menoj, bi rad, da bi kdo stal ob meni, ko opravljam svoj posel.

Vse to se povrh dogaja v čudnem kontekstu. Vodstvo RTV kakor da si ob iztekajočem se mandatu želi, da bi jih politika predčasno zamenjala in jih postavila v vlogo žrtve, ta pa kakor da jim te »usluge« noče narediti. To politike še ne dela moralnejše, ampak zgolj pametnejšo. V danem primeru pa je nauk jasen: petkov dogodek ne seže v register novinarskega kodeksa, temveč v register klasične cenzure.

Iz sredine tiskane izdaje Dela