V dolini strahu se »veselijo« novih siren

Muta – »Poplavni val, umik!« bi po novem donelo iz zvočnikov v dolini reke Bistrice nad Muto, če bi se porušil jez velikega akumulacijskega jezera, ki so ga na slovensko-avstrijski meji Avstrijci zgradili pred četrt stoletja. Kadar je poln, je v njem 22 milijonov kubičnih metrov vode, ki jo celovški Kelag spušča po cevovodih do hidroelektrarne Golica/Koralpe v Labotu (Lavamündu).

Če bi se jez porušil, bi uničujoči vodni val pljusknil v Slovenijo in najprej z obličja zemlje izbrisal dolino reke Bistrice, odnesel polovico občine Muta, kjer bi zgrmel v Dravo in grozil ljudem nizvodno ob reki vse do Maribora. Pri Verdineku, kjer živijo najbližje jezu, bi imeli v primeru rušilnega pretoka le pet minut časa za evakuacijo oziroma trinajst minut, če bi se jez rušil postopoma.

Lažni alarmi

Tristo metrov dolg jez v bližini vasi Soboth je velikanski nasip, visok 85 metrov, ki je pri dnu širok več kot sto metrov, na vrhu pa le toliko, da je čezenj speljana državna cesta. Kelag vsa leta zagotavlja, da ni nevarnosti, da bi se kdaj podrl, a v Bistriškem jarku ljudje že petindvajset let živijo v latentnem strahu pred vodno kataklizmo, opremljeni z alarmnim sistemom, ki jih je že štirikrat v zgodovini pognal v nepotreben beg. Do kod bi segala voda, če bi se jez popolnoma porušil, jih opozarjajo nove poplavne table. Od meje z Avstrijo do Vuhreda jih stoji kar 113. Prve, najbliže jezu, kažejo, da bi bile potopitve v tem delu doline kar 25-metrske, na Spodnji Muti pa 13-metrske.

»Bojim se, da čeprav bi se zgodilo kaj resnega, ljudje v Bistriškem jarku ne bodo več upoštevali alarmnih opozoril,« je povedal mutski župan Mirko Vošner. Damir Istenič, direktor podjetja TDI, ki alarmni sistem vzdržuje, pravi, da 100-odstotno zanesljivo ne deluje noben sistem. »V vseh primerih, ko so se sprožile sirene, ki opozarjajo na nevarnost poplavnega vala, ni bilo tehnične napake. O tem sem prepričan, a morate vprašati tudi druge,« je namignil Istenič in imel v mislih zadnji alarm, ki se je sprožil 25. februarja. Kriminalistična preiskava je pokazala, da je sireno na Spodnji Muti aktivirala neznana oseba.

Uprava za zaščito in reševanje je po tem dogodku onemogočila proženje siren na zunanjih tipkah. »Modificirali smo tudi alarmni znak za poplavni val, s čimer se je povečala slišnost zvoka, in dodali možnost predvajanja govornih sporočil, s katerimi ljudi še dodatno opozarjamo na bližajočo se nevarnost in jim dajemo navodila, kako naj se zaščitijo. Modifikacija alarmnega znaka skupaj z vsemi preizkusi je stala 3200 evrov in jo je financirala Uprava RS za zaščito in reševanje. Izdelava, vpis in testiranje govornih sporočil je stalo 2200 evrov in jo je financiral Eles, ki je poskrbel tudi za prenovo oznak,« so pojasnili na Upravi RS za zaščito in reševanje. Ocenjujejo, da je alarmni sistem Golica po prenovi zanesljivejši.

Jezni domačini

»Tako trdijo strokovnjaki, a domačini se z njimi ne strinjamo. Slišnost je ponekod zelo slaba, govorna sporočila slabo razumljiva,« trdi domačin Kristjan Helbl. Pravi, da se nekateri ljudje v dolini o Golici sploh nočejo več pogovarjati in so zaradi nemoči povsem otopeli, če pa že znova spregovorijo, iz njih bruhata jeza in razočaranje. »Dolina umira. V njej ostajamo le starejši, mladi sem nočejo,« je povedal Helbl, ki je prepričan, da bi država območje pod jezom morala že zdavnaj razglasiti za degradirano. »Naše premoženje, zemljišča, nepremičnine ... vse je manjvredno zaradi jezu. Razmišljamo, da bi vse to s pomočjo odvetnika dokazovali pred državo. Noben župan na Muti doslej tega še ni storil in očitno na to ne moremo upati,« je ogorčen sogovornik. Prebivalci Bistriškega jarka težko razumejo, da so ljudje, ki živijo v bližini komunalnih deponij in jedrske elektrarne v Krškem, upravičeni do odškodnin, oni pa do ničesar. Kristjan Helbl je odločen, da morajo znova poskusiti: »Časa ni več veliko. Prizadeti prebivalci se staramo.«

Župan občine Muta Mirko Vošner apelira na državo, naj ob sprejetju nove davčne zakonodaje, ki bo lastnikom zemljišč in nepremičnin naložila nove davke, upošteva, da kar polovica prebivalcev občine Muta (ne le ljudje v Bistriškem jarku, temveč tudi prebivalci na Spodnji Muti) živi na območju, ki je degradirano. Zakaj ga ni za degradiranega država že zdavnaj razglasila – tako je pred leti obljubila –, ljudje na Muti že vse leto sprašujejo župana. Tako je bilo tudi na sinočnjem srečanju s krajani. »Težko mi je, ko jih poslušam in razlagam, da davke ne predpisuje lokalna skupnost, ampak država.«

Politična škoda nad ekološko

Za ministrstvo za okolje in prostor je zgodba o Bistriškem jarku končana. »Našo dolino in reko so prodali Avstrijcem. Je še kje na svetu kakšna država, ki bi prodala svojo vodo?« se sprašujejo na domačiji Venek. Avstrijci so nenehno kršili meddržavno pogodbo o minimalnem pretoku reke Bistrice, zaradi česar jim je na Muti uspelo od Kelaga izterjati odškodnino, a kmalu zatem je država spremenila 30. točko vodnopravnega dovoljenja za HE Golica/Koralpe, češ da kratkotrajne ekološko in količinsko nepomembne kršitve pretokov delajo le politično škodo, ne pa ekološke.