V evropskem parlamentu o marakeški pogodbi

Ljubljana – Marakeška pogodba, ki bi olajšala dostop do prilagajanja knjižnih del slepim, slabovidnim in drugim osebam z motnjami branja, je bila podpisana že junija 2013. Podpisalo jo je 81 držav, tudi Slovenija, do zdaj pa jo je ratificiralo le osem, med njimi naše države ni.

Zadnja je ta mednarodni sporazum o avtorskem pravu, ki je nastal na diplomatski konferenci v Marakešu, pod okriljem Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), ratificirala Španija in je edina med državami EU. Veljati bo začel, ko ga bo ratificiralo najmanj 20 držav. Ugotavljajo, da je na svetu od 300 do 400 milijonov ljudi, ki bi bili upravičeni do distribucije knjižnih del v njim dostopni obliki, ki vključuje tudi zvočne knjige, brajico in veliko pisavo.

V torek bo evropski poslanec Igor Šoltes s sodelovanjem z evropskim poslancem skupine Zelenih Maxom Anderssonom v evropskem parlamentu Bruslju gostil Tomaža Wraberja, predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), Majo Bogataj Jančič, ustanoviteljico in direktorico Inštituta za intelektualno lastnino, Wolfganga Angermanna, predsednika Evropske zveze slepih, in Håkana Thomssona, predsednika švedske Zveze ljudi z okvarami vida. Pogovarjali se bodo o sedanjih razmerah, težavah z implementacijo marakeške pogodbe, si izmenjali mnenja in izkušnje ter spregovorili o posledicah neukrepanja odločevalcev na evropski in nacionalnih ravneh.

V ZDSSS ugotavljajo, da je v najrazvitejših državah slepim in slabovidnim zdaj dostopnih samo pet odstotkov tiskanih in drugače objavljenih del, v Sloveniji pa še dosti manj, med enim in dvema odstotkoma. To pa omejuje pravico do branja slepim in je ena največjih ovir pri njihovem izobraževanju, saj ne pridejo do ustreznih učbenikov in drugega gradiva. Skrbi jih, da EU še ni ratificirala marakeške pogodbe in da mnoge države članice še niso ustrezno ukrepale, da bi slepim in slabovidnim v Evropi in po svetu v najkrajšem času omogočile uveljavitev pravic do branja.

Branje je univerzalna pravica

Z ratifikacijo marakeške pogodbe se država obveže, da v svoji avtorski zakonodaji zagotovi izjeme za ljudi z okvarami vida in drugimi motnjami branja, ki omogočajo prilagajanje knjig v brajico in druge dostopne formate brez privolitve nosilcev avtorske pravice. Zdaj je treba v državah, kjer veljavna avtorska zakonodaja ne pozna izjem, pridobiti posebno dovoljenje za prilagoditev gradiva v brajico ali povečan tisk, postopki pa so zelo dolgotrajni. Knjižnicam slepih in slabovidnih ter drugim organizacijam pa ta zagotavlja, da lahko prilagojena gradiva razširjajo tudi čez meje posameznih držav, in to brez poprejšnje privolitve nosilca avtorske pravice.

Na slovenskem uradu za intelektualno lastnino so prepričani, da je marakeška pogodba v času, ko se globalni svet srečuje s čedalje bolj izrazitimi zahtevami imetnikov in uporabnikov na področju avtorskih pravic, velik večstranski dosežek in resničen mejnik v ravnotežju med učinkovitim varovanjem avtorskih del ter nediskriminatornim dostopom do znanja in razvoja, kot ga zahteva univerzalnost človekovih pravic. Tomaž Wraber pravi, da so že pripravili strokovni predlog potrebnih sprememb slovenske zakonodaje na področju avtorskih in sorodnih pravic. Temu so naklonjeni tudi v obeh ministrstvih, za kulturo in izobraževanje, vendar čakajo, kaj bodo storile druge države. V razvitih državah, denimo Veliki Britaniji, ZDA in Nemčiji, pa te spremembe omejujejo močni pritiski založniških lobijev.