Tiskane izdaje
»Objavljen je bil razpis za pripravljalna dela, ponudbe smo prejeli prejšnji teden. Pričakujemo, da bi posege – postavitev platoja na isto koto kot Nek, ki izhaja iz zahtev za primer največje možne poplave – začeli že letos,« pravi Tomaž Žagar, direktor agencije za radioaktivne odpadke Arao. »Odstraniti moramo vrhnjo plast zemlje, nasuti material in ga pustiti odležati, da dobi svojo nazivno nosilnost. Zaželeno je, da poseg opravimo leto dni pred začetkom gradnje objekta,« pojasnjuje.
Projekt zamuja pol leta predvsem zaradi poznega sklepanja finančnih pogodb med Araom, ministrstvom za infrastrukturo in skladom Neka, vendar zamuda po besedah Žagarja ni kritična: »Pridobili smo vsa potrebna zemljišča, lani so bile končane terenske raziskave. V pripravi je dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja, kar se bo predvidoma zgodilo spomladi 2018. Gradnja je načrtovana v obdobju 2018–2020, začetek obratovanja odlagališča pa leta 2021. V izdelavi so tudi poskusni zabojniki za skladiščenje odpadkov v silosih, prihodnje leto pričakujemo testiranja.«
Zagreb brez odgovora
Lokacija je od krške jedrske elektrarne oddaljena 500 metrov, za zdaj pa je načrtovana gradnja enega od štirih možnih silosov. Če bodo v njem odloženi zgolj slovenski NSRAO – slovenska polovica odpadkov iz Neka in v manjši meri odpadki iz medicine ter raziskovalne dejavnosti –, bo vrednost investicijskih stroškov do leta 2025 158 milijonov evrov. Z odlaganjem tudi hrvaške polovice odpadkov iz Neka bi bil projekt v prvi fazi dražji za 20 milijonov evrov, vendar bi se slovenski investicijski stroški skrčili na 98,5 milijona evrov.
Obratovalni stroški odlagališča v obdobju 2025–2062 so v primeru odlaganja le slovenskih odpadkov ocenjeni na 327 milijonov evrov, skupaj s hrvaškimi NSRAO pa na 332 milijonov evrov.
Tomaž Žagar. Foto: Janoš Zore
Slovenska stroka, politika in vodstvo Gen energije, lastnice polovice Neka, so Hrvaško na sestanku meddržavne komisije za Nek julija 2015 povabili k skupnemu odlaganju odpadkov. Uradni Zagreb, ki je jeseni 2014 za Delo slovenske načrte označil za tehnično sporne in finančno predrage ter je v desetih letih napovedal gradnjo lastnega začasnega skladišča, je odgovore obljubil v pol leta. A zaradi hrvaške vladne krize jih slovenska stran še vedno ni dočakala.Ostala nerešena vprašanja
Kakšni bodo končni stroški odlagališča NSRAO, bo precej odvisno od višine nadomestil lokalni skupnosti. Po veljavni lanski vladni uredbi ti znašajo okoli 5,7 milijona evrov na leto. To bi v primeru odlaganja le slovenskih odpadkov pomenilo, da bi do leta 2062 predstavljali več kot 60 odstotkov od 485-milijonske investicije.
Kdaj bi se uredba morebiti lahko spremenila, za kar si prizadeva stroka, za zdaj ni znano. Še vedno tudi ni jasno, kdaj bo pripravljena posodobitev programa razgradnje Neka iz leta 2004, ki bi moral biti noveliran vsakih pet let in na podlagi katerega Gen energija za vsako slovensko proizvedeno MWh v jedrski elektrarni v sklad Neka vplačuje tri evre oziroma od 7,5 do devet milijonov evrov na leto.
Konec avgusta je bilo v portfelju sklada, v katerega je energetika od leta 1995 vplačala več kot 176 milijonov evrov in iz katerega je bilo občinam ter Arau nakazanih več kot 70 milijonov evrov, 179,1 milijona evrov. Z zbranim denarjem bo Slovenija ob odlaganju NSRAO morala plačati tudi svoj delež stroškov pri razgradnji elektrarne (obratovalno dovoljenje se izteče leta 2043) in dokončni rešitvi vprašanja visoko radioaktivnih odpadkov oziroma izrabljenega jedrskega goriva. Posledično bi obveznosti sklada lahko krepko presegle milijardo evrov. Program razgradnje Neka je treba pripraviti skupaj s Hrvaško, opozarja Žagar: »Z njihovo strokovno organizacijo pripravljamo projektni nalogi za razgradnjo jedrske elektrarne in za odlaganje jedrskih odpadkov.«
Na vprašanje, kdaj bi lahko člani komisije, ki so pred srečanjem julija 2015 zadnjič sestankovali leta 2010, znova sedli za skupno mizo, nam z infrastrukturnega ministrstva niso odgovorili.
