V Irak zaradi kredibilnosti vlade

Ljubljana – Premier Janez Janša je na današnji novinarski konferenci v Ljubljani dejal, da je usposabljanje iraških varnostnih sil ključno za zagotovitev stabilnosti v Iraku. Sedanja vlada je po njegovih besedah z odločitvijo za napotitev slovenskih vojakov v to državo dokončala postopke, začete že v prejšnjem mandatu, s čimer pa ne trdi, da pri tem ne gre za odločitev sedanje vlade. "To je odločitev te vlade, za katero imamo podlago v ustavi, zakonih in mednarodnih pogodbah," je pojasnil premier.

Janša je prepričan, da bi vlada, če letos te odločitve ne bi sprejela, "ravnala izrazito neverodostojno glede na obljube, ki so bile dane, in sklep, sprejet že novembra 2004, torej ob izteku prejšnje vlade, da bo Slovenija sodelovala v projektu" zveze Nato za usposabljanje iraških varnostnih sil.

Kot je pojasnil, je prejšnja vlada ob omenjenem datumu sprejela formalno odločitev o napotitvi petih inštruktorjev za usposabljanje iraških varnostnih sil v center na ozemlje tretje države. Ker te možnosti od aprila lani ni bilo več oz. bi jo morala Slovenija sama financirati, kar bi bilo predrago, se je vlada odločila za napotitev štirih inštruktorjev v Irak. Vlada je po Janševih besedah razmišljala tudi o možnosti, da bi iraške sile usposabljali na slovenskih tleh, kar pa bi predstavljajo večje stroške, pa tudi večje varnostno tveganje.

"Logična odločitev v danih razmerah"

Predsednik vlade po lastnih navedbah sicer ni pričakoval, da bo odločitev o napotitvi vojakov v Irak vzbudila toliko polemike in nasprotovanj, sicer pa sam različne poglede slovenskih državljanov na takšne odločitve ocenjuje kot"popolnoma legitimne". Odločitev o napotitvi slovenskih inštruktorjev v Irak pa v svetu po Janševih besedah ne odmeva, saj gre za "logično odločitev v danih razmerah", v Sloveniji pa je okoli tega"nastal tak hrup, kot da bi v Irak odšli sami".

Janša je ob tem na vprašanje, zakaj ni vlada odločitve o napotitvi inštruktorjev v Irak sprejela s širšim konsenzom, dejal, da je prejšnja vlada pomembnejšo odločitev sprejela brez konsenza. Kot je dodal, osebno ni pričakoval, da bo "tisti, ki je sam nekaj začel, sedaj izražal takšno nasprotovanje". Tokrat je vlada pred odločitvijo o napotitvi inštruktorjev v Irak govorila na sestanku koalicije, s tem pa je seznanila tudi odbor DZ za zunanjo politiko in odbor DZ za obrambo.

Pojasnil je še, da je o tej temi sam spregovoril šele danes, ker sta predlog po njegovem mnenju dobro obrazložila zunanji in obrambni minister, Dimitrij Rupel in Karl Erjavec. Glede odločitve obrambnega ministra, ki je z dokumentov prejšnje vlade glede sodelovanja v Iraku odstranil oznako tajnosti, pa je Janša dejal, da je minister ravnal prav, saj se je s tem "razkadila megla". Ko se je nekdanji premier Anton Rop pogovarjal z danskim kolegom, namreč še ni bila sprejeta nobena mednarodnopravna odločitev glede napotitve sil v Irak, ni šlo za usposabljanje, temveč za sodelovanje v koalicijskih silah, je dejal Janša.

Povedal je še, da so ga tuji kolegi lani večkrat povprašali, kdaj bo Slovenija uresničila sodelovanje pri usposabljanju iraških varnostnih sil, saj je odločitev o tem sprejela že prejšnja vlada. Če tega prejšnja vlada ne bi storila, bi bila dinamika odločanja sedanje vlade drugačna, hitrejša, je še povedal Janša.

Sicer je bila Slovenija po besedah Janše ena zadnjih članic zveze Nato, ki se je vključila v usposabljanje iraških varnostnih sil. Ob tem je kot napačne ocenil trditve, da nekatere članice Nata ne sodelujejo pri usposabljanju. Kot je dejal, Nemčija na svojih tleh in v Združenih arabskih emiratih usposablja več sto častnikov, v domovini jih usposablja tudi Španija. Francija pa je prevzela ključno vlogo v Afganistanu, tako da so nekatere druge države prevzele naloge v Iraku.

O varnostni grožnji

Janša ne vidi realnih razlogov, da bi bila Slovenija zaradi napotitve inštruktorjev v Irak bolj varnostno ogrožena, vendar pa je poudaril, da tako kot nobena vlada na svetu tudi slovenska ne more podati jamstev, da v Sloveniji ne bo prišlo do terorističnega napada. Bolj ogrožena bi bila, če bi se odločila iraške varnostne sile uriti na lastnih tleh, je menil.

Vlada se po besedah premiera tudi zaveda odgovornosti, ki jo ima do svojih vojakov na misijah v tujini - teh je več kot 250 -, kot tudi finančnega bremena. Glede varnosti inštruktorjev, ki bodo potovali v Irak, pa je izpostavil, da odhajajo v varno, že delujoče oporišče. Tam po besedah Janše doslej niso našteli nobene žrtve.

Štiri resolucije ZN o Iraku

Premier je sicer danes spomnil, da so ZN sprejeli štiri resolucije o Iraku. S prvo so že junija 2004 pozvali vse članice, da pomagajo pri stabilizaciji razmer v Iraku, predvsem pri usposabljanju varnostnih sil, tako da bo Irak po izvedenih demokratičnih spremembah sposoben sam zagotavljati lastno varnost in stabilnost. Teden dni zatem je takratna iraška vlada zaprosila za pomoč zveze Nato, zavezništvo pa je nato julija 2004 sprejelo sklepe o pomoči Iraku predvsem pri usposabljanju varnostnih sil, pri čemer je soodločala tudi Slovenija.

OZP: Opozicija za preklic odločitve o napotitvi vojakov v Irak

Na seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko (OZP) se je vnela polemična debata o odločitvi vlade za napotitev slovenskih vojakov v Irak. Zunanji minister Dimitrij Rupel in obrambni minister Karl Erjavec sta doslej v razpravi, ki traja že več kot tri ure, povedala, da gre za izpolnjevanje obljube, ki jo je dala prejšnja vlada pod vodstvom Antona Ropa. Rop, zdaj poslanec LDS v DZ, pa je temu oporekal in dejal, da prejšnja vlada nikoli ni odločala o napotitvi slovenskih vojakov v Irak.

Poslanci opozicije, na zahtevo katerih OZP danes o tem vprašanju tudi razpravlja, so v razpravi večkrat predlagali, da bi vlada preklicala odločitev o napotitvi štirih inštruktorjev v Irak, poslanci vladajoče koalicije in poslanec SNS Zmago Jelinčič pa so odločitev o napotitvi vojakov podprli.

Nekateri poslanci vladajoče koalicije so izpostavili, da bo napotitev štirih slovenskih vojakov v Irak povečala prepoznavnost in verodostojnost Slovenije v mednarodni skupnosti, s čimer se strinjata tudi oba ministra.

Potem ko sta ministra zaradi drugih obveznosti zapustila današnjo sejo, na kateri so razpravljali o odločitvi vlade za napotitev vojakov v Irak, je Anton Anderlič (LDS) predsedniku OZP Jožefu Jerovšku (SDS) predlagal, da razpravo o tej točki prekine. Ker je je Jerovšek to zavrnil, so poslanci LDS zapustili sejo.

Rop: Prejšnja vlada ne bi poslala vojakov v Irak

Vodja poslanske skupine LDS v državnem zboru Anton Rop je na današnji novinarski konferenci poudaril, da prejšnja vlada ni in ne bi poslala slovenskih vojakov v Irak, zaradi česar je argumentacija premiera Janeza Janše, da je vlada vojake v Irak poslala zato, ker so jo k temu vodili delovanje in obljube prejšnje vlade, neresna in pod vsakim nivojem.

K tej odločitvi ni vlade silil noben ukrep prejšnje vlade, je opozoril Rop in poudaril, da je sklep prejšnje vlade iz novembra 2004, ki je bil sprejet v luči kompromisa doseženega v okviru zveze Nato istega leta, državo zavezoval k usposabljanju varnostnih sil v tretjih državah in ne v Iraku.

Rop je ob tem tudi dejal, da ga zanima, kako je glasoval slovenski veleposlanik pri zvezi Nato, ko je ta odločala o ukinjanju urjenja v tretjih državah. Če je glasoval za ukinitev, potem to po Ropovem besedah pomeni, da je obstajala želja po političnem obratu v zvezi s slovensko politiko do Iraka, saj bi v nasprotnem primeru vlada po njegovem mnenju lahko našla politično voljo in pot, da bi k stabilizaciji Iraka prispevala na drugačen način, npr. s povečanjem humanitarne pomoči.

Dokumente, ki jih je v torek javnosti predstavil obrambni minister Karel Erjavec, in ki naj bi po njegovem mnenju dokazovali, da je vojaško prisotnost Slovenije v Iraku obljubila že prejšnja vlada, je Rop označil za notranjo korespondenco vlade. Opozoril je, da se je ta končala že junija 2003, to pa zato, ker je Rop kot predsednik vlade zavrnil vsako možnost sodelovanja slovenskih vojakov v Iraku.

Umik oznake zaupno

Minister za obrambo Karl Erjavec je oznako z zaupnih dokumentov umaknil na podlagi 15. člena v povezavi z 10. členom zakona o tajnih podatkih. V sklepu o umiku oznak tajnosti je zapisal, da ta »temelji na ugotovitvi, da ni več razlogov, ki so obstajali, ko je bila za navedene dokumente določena oznaka tajnosti, saj je vlada s sklepom št. 871-01/2006-2 z dne, 12. januarja 2006 odločila o sodelovanju Republike Slovenije v Nato misiji usposabljanja varnostnih sil v Iraku NZM-1 brez oznake tajnosti«. Dokument je pripet v priponki.

Zaupni dokumenti po nemško: Odstranitev oznake ne pride v poštev

Od našega dopisnika (Peter Žerjavič)

Ne glede na razsežnosti afere in ostrih političnih spopadov nemške oblasti ne razkrivajo zaupnih dokumentov, ki bi dokazovale pravilnost in utemeljenost političnih stališč ene ali drugi strani.

Pred mesecem dni je, denimo, javnost pretresala afera glede Cijine aretacije nemškega državljana Khaleda el Masrija in sodelovanja nemških oblasti v spornem ravnanju ameriških obveščevalcev z osumljenci terorizma. Ameriški veleposlanik je z aretacijo seznanil bivšega notranjega ministra Otta Schilyja, vendar ga je – tako Schily – zaprosil, naj o zadevi molči. Objava beležke s sestanka bi zagotovo odgrnila tančico skrivnosti z dogodka, razkrila ozadje političnega škandala in vlogo bivše vlade v njem, morda tudi zavrnila očitke opozicije, a oblast se za odstranitev oznake zaupno z dokumenta ne more odločiti, saj bi s takšnim korakom načela svojo verodostojnost pri tujih sogovornikih.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela

Bi lahko razkritje korespondence s tujo državo poslabšalo odnose?

Na Delo.si nas je zanimalo, kakšne so lahko posledice, če državni organ umakne stopnjo tajnosti “zaupno” in javnosti razkrije korespondenco s tujo državo, kot je to npr. storil minister za obrambo Karl Erjavec, ko je predstavil doslej zaupne dokumente, korespondenco z Dansko o pošiljanju vojakov v Irak. Ali morda takšen ukrep škoduje odnosom z Dansko? Pomeni to morda kršitev pravil mednarodnega obnašanje? O tem smo povprašali mag. Milana Brgleza asistenta na Fakulteti za družbene vede (študij mednarodnih odnosov).

“To je povsem odvisno od Danske torej države s katero je RS vodila korespondenco”, je dejal mag. Brglez. “Če Danska vidi to kot kršitev medsebojne zaupnosti, potem bi to lahko zaostrilo nadaljnje odnose, ni pa nujno,” je še dodal.

Povsem drugo vprašanje pa je, če se je Danska strinjala oz. dovolila slovenskemu ministrstvu za obrambo, da se umakne stopnja tajnosti s korespondenčnih dokumentov.

Kaj podobnega se v bistvu še ni zgodilo, tako da je težko predvideti, kakšne posledice nosi takšen ukrep za seboj. Morda bi se dalo to približno primerjati s primeri, ko so na dan prehitro pricurljale kakšne pogajalske pozicije, morda informacije o samem pogajanju, ko se prehitro zve, kdo naj bi bil veleposlanik in ga nato država oz. druga stran zavrne, ker še ni prejela uradnega zaprosila ipd.

"Dokumenti so iztrgani iz konteksta"

Mimogrede pa se je Brglez dotaknil tudi samih dokumentov, ki jih je predstavil minister za obrambo Karl Erjavec. Ti javnosti predstavljeni dokumenti “niso noben dokaz”. Namreč, predstaviti bi morali vso dokumentacijo. To kar so storili sedaj, je “isto kot če bi iztrgali nek list iz knjige”. Ne moreš z enim dokumentom vsega dokazovati. Da bi razumeli celotno problematiko, bi morali imeti vpogled v vse dokumente, v celoten kontekst. Očitno skušajo odvrniti pozornost od tega da se je dejansko zgodila sprememba.

"Če bi se odločili drugače, nas morda danes ne bi bilo v Natu"

“De facto pa takrat odločitve o tem, da se pošlje vojake v Irak ni bilo oz. vojakov v Iraku ni bilo,” pravi Brglez. Domneva tudi, da so bili takratni predstavniki RS pod velikimi pritiski in da so se pogovarjali o marsičem, vendar pa na koncu šteje, kakšne odločitve so sprejeli, kaj so naredili. Tu v bistvu ni problematično, kako to interpretira Danska oz. kakšno je bilo njeno takratno stališče, ki je v bistvu splošno znano, veliko bolj je za nas pomembno, kaj so se takrat dogovarjali naši predstavniki. Če bi se namreč RS že takrat odločila, da bo poslala slovenske vojake v Irak, potem bi to popolnoma spremenilo celotno zadevo; zaradi tega bi lahko padel referendum o Natu in mi danes ne bi bili člani te vojaške zveze. Takrat so nas namreč vodilni politiki prepričevali, da ne bomo pošiljali vojakov v Irak in to je zagotovo vplivalo na marsikatero odločitev.

Sicer pa bil mag. Brglez zelo vesel, “če bi stopnjo tajnosti umaknili kar iz vseh dokumentov, od Vilenske izjave dalje,” da bi jih lahko strokovnjaki znanstveno preštudirali. Normalno pa občutljive zadeve ostanejo tajne do 30 let.