HSE EDT, hčerinska družba skupine HSE, je trboveljsko občinsko vodstvo v teh dneh obvestila, da bo prvo pošiljko od predvidenih 6000 ton pepela in žlindre iz ljubljanske toplarne v zbirnem centru v Lakonci prevzela v skladu s septembrskim sklepom občinskega sveta v Trbovljah. Takrat so se svetniki večinsko strinjali, da sme HSE EDT skladiščiti pepel na svoji deponiji.
V prihodnjih dveh letih bodo tako tovorna vozila iz Ljubljane v Trbovlje prepeljala predvidoma 6000 ton. Kot pravi Ervin Renko, direktor HSE EDT, to niso pogodbene količine, povezane s septembrskim razpisom Energetike Ljubljana, ki je takrat iskala prevzemnika za okrog 23.000 ton pepela v obdobju naslednjih nekaj let. Nanj sta se javila dva ponudnika, poleg HSE EDT še Termit iz Moravč, ki je ponudil skoraj petkrat nižjo ceno kot Trboveljčani.
Po Renkovih zagotovilih postopek javnega naročila še ni končan. Na HSE EDT zagotavljajo, da so koncentracije izlužka tega »nenevarnega odpadka« v mejah dovoljenih oziroma pod mejnimi vrednostmi in brez nevarnega vpliva na zdravje ljudi – če z njim primerno ravnajo. To pomeni, da ga bo HSE EDT predelal v gradbeni material in z njim sanirala brežino v Lakonci, kjer občina Trbovlje predvideva industrijsko cono. HSE EDT še ni pridobil slovenskega tehniškega soglasja za svojo dejavnost. Do takrat, pravijo, s skladiščenim pepelom ne bodo ravnali drugače, kot so se zavezali.
Težave na obzorju Bukove gore
Pooblaščenec občine Jože Pustoslemšek jim namreč očita nestrokovno in nepravilno odlaganje materiala na degradirane površine.
Nanje so po besedah Janija Žlaka od leta 1995 prepeljali 300.000 kubičnih metrov odpadnih materialov.
Pepel ne bo nikoli zdravilen
Do 2016, ko je Žlak postal direktor RTH, kot pravi, so površine zapolnjevali »brez kontrole meritev iz Vipapa, ne da bi bilo za to komu kaj mar, tudi okoljskim iniciativam ne«.
Žlak zagotavlja, da so v njegovem mandatu najeli laboratorij v Regionalnem tehnološkem centru Zasavje, ki redno opravlja meritve vgradnih materialov. A pepel – tako Žlak – ne bo nikoli zdravilen …
Ponudbe za dovoz odpadnega materiala na RTH kar dežujejo, dodaja, a jim ni nobena povsem pogodu – razen dovoz iz Vipapa, ker so se s tem v lokalni skupnosti strinjali in ker je program, da bo na teh površinah v prihodnosti industrijska cona, potrdila tudi vlada. Analize materiala iz Vipapa so v nekaj vzorcih pokazale prekoračene vsebnosti barija, meritve izcednih vod v jamo pa so neoporečne, zatrjuje Žlak, kar naj bi pomenilo, da se domnevno sporne snovi skozi nepropustna tla ne izlužujejo.
Občinskemu svetu bo Žlak predlagal, da Bukovo goro razglasi za odlagališče nenevarnih industrijskih in gradbenih odpadkov. Sicer pa Žlak vse Pustoslemškove očitke zavrača: »Prašenje ni prašenje, temveč para, ki se dviguje zaradi toplega pepela. Za zaščito zaposlenih v domnevno spornih delovnih razmerah pri odlaganju pepela morajo poskrbeti izvajalci – njihovi delodajalci, ne RTH. Ne držijo očitki, da materiala ne tehtamo in da ga lahko neovirano pripelje kdor koli. Kretnica je odprta, dokler ne pripelje zadnji tovornjak, tudi do poznega popoldneva. S pogozditvijo dela območja ničesar ne skrivamo. Kot tudi ne zaslužka od pepela iz Vipapa: 15.000 evrov mesečno, ki jih porabimo za sanacijo okolja.«
Zato pa jih toliko več stanejo meritve: »Celoletni zaslužek, med 100.000 in 200.000 evri, smo plačali zanje,« pravi Žlak.
Ker Vipap po zagotovilih vodje tehničnega sektorja RTH Urbana Bergerja nadzira izhodne surovine – gre za tri različne produkte treh različnih barvnih nians –, materiala, pripeljanega iz Krškega, v Trbovljah ponovno ne nadzorujejo. Sicer pa vse meritve in dokumentacijo po Žlakovih zagotovilih sproti dostavljajo na občino.
Po pepelu še anonimka
Domnevno sporni pepel pa ni edina zadeva, s katero se te dni intenzivno ukvarjata tudi nadzornika RTH Ervina Jarc in Veljko Flis. Zaposleni in nekdaj zaposleni v RTH, ki jih je anonimni avtor obtožil poceni nakupov rudniških zemljišč, so, kot je razbrati iz pojasnil nadzornikoma, vse očitano zanikali, zanikali so tudi nakazila v podjetja na Malti, »skrivne« lastniške deleže v podjetjih – pogodbenih partnerjih RTH, preplet sanacijskih del v RTH z zemeljskimi deli za nekatere trboveljske podjetnike, gradnjo zasebnih hiš na stroške RTH, mahinacije z geodeti, prodajo jamske opreme za lastne žepe …
Stara nova nadzornika RTH
SDH je na nedavni skupščini v imenu edinega družbenika in ustanovitelja RTH, države, za nadzornika do zaključka likvidacije oziroma do novembra 2023 ponovno imenoval dosedanjo predsednico NS RTH Ervino Jarc in Veljka Flisa. Drugi nadzorniški mandat nastopita 6. novembra.
SDH je na nedavni skupščini v imenu edinega družbenika in ustanovitelja RTH, države, za nadzornika do zaključka likvidacije oziroma do novembra 2023 ponovno imenoval dosedanjo predsednico NS RTH Ervino Jarc in Veljka Flisa. Drugi nadzorniški mandat nastopita 6. novembra.
RTH je letos po Žlakovih podatkih prodal 1,3 milijona evrov premoženja, v 2020 ga mora še za 800 tisočakov. Zadnjega decembra 2020 bo namreč družba likvidirana, predvidoma junija 2020 izbrisana. A se zapleta … RTH nima zagotovljenih virov za monitoring po 2020, prav tako ne za dela, ki so se nepredvideno dodatno pokazala v času sanacijskih del, niti ni jasno, kdo bo po likvidaciji RTH, po 2020, kril nekatere »stalne stroške«, ki jih je za milijon evrov letno: denimo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča občinama Hrastnik in Trbovlje v višini 260.000 evrov, poraba elektrike, ki znaša sto tisočakov letno, rente za družine umrlih v rudniških nesrečah v višini 140.000 evrov ...
Do konca letošnjega leta RTH načrtuje objavo razpisa za izvajalca za monitoring, ki pomeni 170.000 evrov letnega stroška. Brez zagotovljenih sredstev ga ne bodo objavili. Edini vir pa je kupnina od prodanega premoženja. Kar pet milijonov evrov rudniškega »bogastva« se »skriva« v površinah, ki si jih lastita tako sklad kmetijskih zemljišč kot RTH in katerih slednji, dokler se ne sporazumejo okrog njih, ne more tržiti, posledično pa tudi ne zaključiti sanacije oziroma likvidacije, kot bi bilo treba ...