V mislih že pri naslednji rekonstrukciji nosu (VIDEO)

Ljubljana – V drugem nadstropju ljubljanskega kliničnega centra asist. Vojko Didanovič in prof. dr. Uroš Ahčan že načrtujeta drugo popolno rekonstrukcijo nosu. S strokovnjakom za virtualno 3D-tehniko iz podjetja Ekliptik proučujeta, kaj vse ju utegne med posegom presenetiti. Nanj želita biti čim bolj pripravljena. Sta garača, ki težita k popolnosti.



S predanimi sodelavci jima je na začetku leta v ljubljanskem kliničnem centru kot prvima na svetu uspelo narediti nos iz roke in ga – ožiljenega in oživčenega – prenesti na obraz. Naj izjemen dosežek pojasnimo podrobneje: med deveturno operacijo sta iz kosti in mehkih tkiv na podlakti naredila nos, ga pustila mesec dni, da se je zacelil po 3D-modelu, in ga med drugo osemurno operacijo prenesla na obraz kot telesu lasten rezervni del s pripravljeno obliko.

Z uporabo zgolj lastnega tkiva pacientke sta zmanjšala možnost, da bi ga telo zavrnilo. Zmanjšalo se je tudi število potrebnih operacij, skrajšal se je rehabilitacijski čas.



Kirurga sta razmišljala večdimenzionalno, pri čemer sta se najbolj bala, da jima ne bo uspelo zagotoviti notranje prekrvavitve organa. Največ težav sta imela z ožiljenjem. Trdo in pogumno delo se je obrestovalo. Šesti dan po drugi operaciji se je pacientka – z novim nosom – počutila odlično. Skozi nos je normalno dihala, okus je bil drugačen, vonj intenzivnejši.



»Iz svoje roke dobiš svoj nos. Kot bi se izlil iz svoje celote ali pa se na novo rodil. Če bi bilo treba, bi šla še enkrat skozi vse,« je dejala po operaciji. Na začetku prihodnjega leta utegne občutke sreče podoživeti še ena pacientka, ki je brez nosu. Priprave na to, da dobi novega, že potekajo, strokovnjaka pa kot vedno do zdaj ničesar nočeta prepustiti naključju. Dela jima ne bo zmanjkalo. V Sloveniji je brez nosu še okoli dvajset oseb.

Vedno je lahko še bolje

Rekonstrukciji dojke, s katero se v ljubljanskem kliničnem centru s profesorjem Urošem Ahčanom (na fotografiji desno) uvrščajo med pet svetovnih centrov, so torej letos prvi na svetu dodali rekonstrukcijo nosu po popolni amputaciji. Koliko pa so takšni uspehi deležni zavisti?

Asist. Vojko Didanovič pravi, da je ni nikoli občutil. Prav nasprotno: s prof. Ahčanom sta prejela nešteto čestitk, veliko znancev je izrazilo ponos, da ju pozna. »Tudi tisti, ki so imeli predloge, kaj bi še lahko izboljšali, in imeli vprašanja, zakaj nekaterih stvari nismo naredili drugače, so priznali, da smo opravili dobro delo. Pravzaprav sva sama sebi največja sovražnika, saj zelo kritično presojava, kar narediva in kaj lahko še izboljšava. To je pač rekonstruktivna kirurgija. Vedno je lahko še bolje. Čeprav je velikokrat idealno največji sovražnik dobrega (besede prof. Zorana Arneža).«

Po besedah prof. Ahčana pa je nekaj zavisti vendarle bilo: »Toda ko ti čestitajo uveljavljeni tuji strokovnjaki in predstojniki vodilnih evropskih klinik in ko prejmeš pisma ljudi, ki so na svojem področju najbolj cenjeni, je zavist zgolj kapljica grenkobe, kot slovenska začimba, ki smo je vajeni.« Vsekakor pa je bilo tudi po njegovih besedah zelo veliko pozitivnih odzivov, čestitk, iskrenih stiskov rok in komentarjev, ki so napolnili dušo in srce ter so velika spodbuda za delo v prihodnje.

Hvaležnost za pametno vzgojo

Asist. Didanovič, ki je mladost pustil na atletskem stadionu, se je šele pred maturo odločil za medicino. Pred tem ga je vedno zanimal le šport, zato bi bila fakulteta za šport njegova bolj naravna razvojna pot. Ker pa je zaradi poškodb tekmovalno pot hitro končal, starejša sestra pa je že študirala medicino, tudi odločitev za omenjeni študij ni bila čisto presenečenje: »Čeprav resnici na ljubo, v sedanjem slovenskem šolskem sistemu medicinske fakultete ne bi videl niti od daleč.«

Odločitve, da bo postal zdravnik, ni nikoli obžaloval, čeprav ni vedno lahko: »Če se ukvarjaš s stroko, kjer je v grobem uspešnost ozdravitve polovična, cena za ozdravitev pa velikokrat estetska in funkcionalna mutilacija, je to nahrbtnik, ki ga je pogosto težko odložiti. Z leti pa postaja vse težji.«

Prof. Ahčana so v nasprotju s športno kariero kolega že od srednje šole zanimali naravoslovni predmeti. Naredil je sprejemne izpite za vpis na veterino in medicino ter nazadnje izbral zadnjo. Danes je hvaležen, da je imel od otroštva pametno vzgojo, ki mu je omogočala učenje ob delu, zdrav način razmišljanja, uporabo kmečke logike, povezovanje in razmišljanje v timskem duhu. Za največje življenjske preizkušnje v svojem življenju zato šteje izgubo ljudi, ki so bili njegovi učitelji in prijatelji.

Čez trnje do zvezd

Asist. Didanovič je moral najtežjo življenjsko odločitev sprejeti, ko je po 15 letih dela v mariborski bolnišnici zamenjal ne samo kraj dela, ampak tudi stroko. Takrat se mu je zdelo, da se mu bo podrl svet. Odhajal je iz okolja, kjer so ga vzgojili kot zdravnika in kirurga. Dobro so se razumeli, bili so ambiciozen kolektiv, ki je gojil dobro kirurgijo glave in vratu. Zdaj ve, da je bila takratna odločitev prava. »Danes na UKC v Ljubljani kljub slabim delovnim pogojem izvajamo vrhunsko maksilofacialno kirurgijo, ki pokriva vsa področja maksilofacialne in oralne kirurgije ter odlično sodeluje s sorodnimi strokami.« To po njegovem mnenju lahko doseže le moder šef, ki zna brzdati nezadovoljstvo in nemoč zaposlenih, da ti kljub slabim delovnim pogojem ohranjajo motivacijo za delo in razvoj stroke, gojijo dobre medsebojne odnose in želijo pomagati ljudem. »Tudi še po tem, ko jim poteče delovni čas in bi se že morali 'odštempljati', delajo dalje in kot pravi junaki socialističnega dela z golimi rokami potiskajo naprej buldožer brez goriva,« opisuje Didanovič.

Zadnjih 27 let ne počne kaj dosti drugega, kot da se ukvarja z medicino. Zdi se mu, da je 24-urni dan prekratek in da mu za vse zmanjkuje časa, tudi za družino, hobije in prijatelje. Kot nekoč aktiven športnik je v velikem zaostanku pri kolesarjenju, srfanju, smučanju, teku na smučeh in tudi branju knjig. Prof. Ahčan je v enaki situaciji. Prehranjuje se nezdravo in vest si lajša z občasnim tekom, kolesarjenjem in smučanjem. Najraje pa je ob ali v morju zunaj turistične sezone, ko je priložnost za meditacijo in pogovor s samim seboj.

Sogovornika in nominiranca za Delovo osebnost leta, kljub temu da premikata meje v svetovnem merilu, ostajata dostopna in predana svojemu osnovnemu poslanstvu: pomagati sočloveku.