Tiskane izdaje
Nova Gorica – Po zgledu Amsterdama se je Nova Gorica počasi začela spreminjati v – pametno mesto. TTN skupnost Nova Gorica gradi prvo odprto omrežje za internet stvari (The Things Network) pri nas. O njem smo se pogovarjali z enim od ustanovnih članov skupnosti Robertom Ambrožem.
Kako deluje TTN skupnost?
To je globalna skupnost, ki združuje več kot 15.400 članov v več kot 400 skupnostih. Gradimo globalno omrežje interneta stvari. Model in prva skupnost sta nastala v Amsterdamu. Naprave so povezane prek internetnega omrežja in med seboj komunicirajo z aplikacijami. Gre za gradnjo nove, odprte komunikacije med enotami, ki malo porabijo in imajo daljši doseg od zdajšnje brezžične komunikacije doma v hiši ali pisarni.
Model TTN skupnosti je revolucionaren primer, kako preseči ovire v znanju in pri finančnih vložkih, ki so pri klasičnih komunikacijskih tehnologijah nepremostljive za vse z izjemo največjih operaterjev.
Kako daleč je razvoj tehnologije?
Patentirana je bila leta 2013 in si šele utira pot v širšo rabo. Tudi v stroki še ni široko uveljavljena. Odpira pa nepredstavljive možnosti.
Torej moramo zdaj samo najti skupne interese in postaviti senzorje?
Naše aktivnosti gredo v dveh smereh. Prva je TTN skupnost, ki smo jo postavili v Novi Gorici in prvi v Sloveniji dobili status uradne skupnosti, druga pa je, da lahko poslovni, akademski in drugi segmenti uporabljajo vse storitve tega omrežja, ki ima popolnoma drugačen poslovni model od obstoječih telekomunikacijskih družb. Ne gre zgolj za plačila uporabe, temveč lahko izmenjujemo znanje, vire ... Infrastruktura je odprta in na voljo vsem, seveda pa se pričakuje, da bodo uporabniki sodelovali v tej skupnosti.
Za kaj vse je lahko uporabna takšna tehnologija?
Odvisno od naših potreb in domišljije. Primer so lahko pametni smetnjaki, ki nam sporočijo, kako polni so. S podatki lahko optimiziramo dnevni odvoz smeti, saj vemo, da jih zdaj praznijo, ko so polni od 60 do 70 odstotkov. Programska oprema nam lahko tako zjutraj pripravi načrt poti odvoza. Če želimo, da bo Nova Gorica postala pametno mesto, potrebujemo infrastrukturo, po kateri bomo pretakali te podatke o smetnjakih, parkirnih mestih, prometu, stanju voda, zraka ...
Ljudem bi lahko namestili čitalec sladkorja v krvi, ki bi periodično poročal, kaj se v telesu dogaja. Predstavljajte si, da na reko Vipavo na vsak kilometer namestimo merilnike parametrov onesnaženja. Tako bi lahko poleg zaznavanja poplavne nevarnosti natanko locirali tudi onesnaževalca in hkrati zagotovili čisto vodo v umetni akumulaciji Vogršček, ki je največja v Sloveniji. Poleg tega lahko nadzorujemo parametre vode v vseh 16 segmentih zalivalnega sistema in natanko vemo, kdaj voda ni primerna ali pa nima dovolj pritiska.
In vse to bi lahko v praksi izvedli že zdaj?
Že zdaj lahko naredimo sistem zgodnjega obveščanja o potresnih sunkih, ki z namenom preprečevanja škode samodejno izklopi podatkovne centre, zapre vodo, plin, izklopi elektriko ... Z našim partnerjem Enkronosom pripravljamo sistem nadzora vinogradniškega polja v Venetu, ki bi poleg zajema in interpretacije trenutnega stanja iskal vzorce posledic vremenskih vplivov. Prašne delce lahko merimo na ravni posameznih ulic in ne samo za vse mesto. Primer Los Angelesa in Osla potrjuje, da lahko s tehnologijo IoT prihranimo pri stroških javne razsvetljave vsaj toliko, kolikor občine v Sloveniji v povprečju presegajo dovoljeno mejo stroškov razsvetljave.
Svoje vizionarstvo nekoliko brzdamo, saj se zavedamo, da že zdaj presegamo ustaljene, da ne rečem dovoljene miselne vzorce.
Uporaba je načeloma brezplačna, kdo pa bo infrastrukturo postavljal?
Pri uvajanju novih tehnologij smo vedno zanesenjaki, ki uporabljamo omrežje. S tem pa temeljimo pot novim storitvam, ki jih prinaša četrti internetni val. S količino senzorskih sklopov, ki so sicer razmeroma poceni, se naložba veča. Če ima Komunala Nova Gorica tisoč zabojnikov za biološke odpadke, to pomeni prav toliko senzorjev. Stanejo od nekaj deset evrov naprej.
Komunikacijska infrastruktura je že v izhodišču narejena za veliko število senzorskih sklopov, saj jih je ena sama vstopna točka sposobna servisirati do deset tisoč. Cena vstopnih točk je približno tisoč evrov. V Amsterdamu so z desetimi pokrili vse mesto, pri nas pa jih bomo morali zaradi neugodne konfiguracije terena na območju ciljnih občin postaviti več oziroma bolj na gosto. Zdaj imamo pet vstopnih točk, s katerimi zagotavljamo osnovno pokritost območja med Kraškim robom in Sabotinom, na zahodu pa sežemo čez mejo. Za zagotavljanje polne funkcionalnosti infrastrukture za pametno mesto oziroma pametne občine jih bomo potrebovali vsaj 30.
Kaj bo prvi dosežek Nove Gorice kot pametnega mesta in kdaj ga lahko pričakujemo?
Mi bomo zagotovili sestavine za juho in pripomočke za kuho, plin pa bodo morale prižgati občinske uprave. Samo od njih je odvisno, ali bomo občani živeli v pametnih mestih v boljših življenjskih razmerah ali ne. Parkirnih senzorjev, ki bi omogočali parkiranje v centru Nove Gorice brez odvečnega kroženja in iskanja parkirnega mesta, ne moremo postaviti sami. Tudi reke Vipave ne moremo nadzorovati brez sodelovanja pristojnih institucij.
Čez deset let ali že prej bodo vse občine na Goriškem pametne. Skozi nekatere bo tekla čista Vipava, voda v umetni akumulaciji Vogršček bo primerna za zalivanje, odpadke bomo zbirali bolj racionalno in z manjšimi obremenitvami za okolje, imeli bomo čistejši zrak, neprimerno manj bomo porabili za javno razsvetljavo, imeli bomo nove storitve za boljše in lažje življenje prebivalcev vseh starosti. To je evolucija, v kateri bo morala vsaka občina postati pametna, ker bo to njena obveza do svojih občanov.
