V Nišu se spominjajo »svojega« vladarja

Leto 313 našega štetja je v zgodovini krščanstva zapisano z zlatimi črkami, kajti v Milanu je bil tedaj podpisan dokument, s katerim je rimski imperij priznal to vero in ni več preganjal krist­janov. Odločitev je narekoval eden najmogočnejših rimskih cesarjev Konstantin Veliki, rojen v Naissusu, današnjem Nišu v Srbiji. Ravno zaradi tega oblet­nice ne proslavljajo v Rimu, ampak v Srbiji. Najpomembnejši dogodki so se vrstili prejšnji konec tedna.

Rimljani so na današnjih srbskih tleh zapustili sila bogato kulturno dediščino ob Vii militaris, ki je povezovala Rim z vzhodnim delom cesarstva. Vodila je tudi skozi Emono in pustila sledi, o katerih so v Mestnem muzeju Ljubljana pripravili razstavo in knjižico na to temo, saj so povezani z mednarodnim projektom o arheoloških parkih od Ogleja čez Ljubljano do Viminaciuma v Srbiji.

Zapuščina rimskih cesarjev v Srbiji

Velikansko rimsko cesarstvo se je lahko obdržalo le z mogočno vojsko. Ob nenehno ogroženem limesu – meji –, zlasti ob Donavi, so zgradili kar nekaj mest z akvadukti, javnimi kopališči, kanalizacijo, hipodromi, palačami in razkošnimi vilami za vladajoči sloj. Takšno je bilo mesto Sirmium, zdaj Sremska Mitrovica, kjer se začne pot Po sledeh rimskih cesarjev v Srbiji. Imelo je celo pristanišče na Savi. Sledil mu je Singidunum, današnji Beograd, kakor so ga pozneje poimenovali Slovani. Posebej so Rimljani varovali Donavo. Zaznamoval jo je cesar Trajan na začetku drugega stoletja. Skozi ozko sotesko Donave je speljal pot Via Trai­ana, pri Kladovu pa zgradil največji most tistih časov s petdesetimi stebri. Začudiš se, ko te pripeljejo v kraj bogu za hrbtom, a blizu Zaječarja, in ti pokažejo ostanke nekdanjega antičnega mesta Felix Romuliana. Ta se je namreč znašel na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine kot najbolj ohranjen rimski spomenik v Srbiji. Tu so odkrili grobnico imperatorja Galeriusa, umrlega leta 311 in pokopanega po tradiciji, po kateri so cesarji veljali za bogove. Bil je poslednji, čigar dušo so z grmade v nebo prenesli beloglavi orli, spuščeni iz kletke. Za njim je vajeti imperija prevzel Konstantin Veliki.

Zlata čelada umorjenega Licinija

Za največje rimsko mesto vzhodnega imperija šteje Viminacium blizu Požarevca, ki je imelo v drugem stoletju kar šest tisoč vojaških čet in približno 20 tisoč prebivalcev. Odkrili so ga buldožerji, ki že desetletja tu kopljejo premog. Konec maja, ko so se v Srbiji začele proslave milanskega edikta, so v obnovljenem rimskem amfiteatru uprizorili opero Aida. V vili, zgrajeni po rimskem vzorcu, so odprli razstavo Konstantin Veliki in milanski edikt z dragocenimi predmeti in umetninami iz tistih časov, tudi z zlatim nakitom in zlato cesarsko čelado, okrašeno z dragimi kamni. To je izgubil cesar Licinij na begu pred Konstantinom Velikim, s katerim sta nekaj časa sovladala cesarstvu in se hkrati večkrat spopadla, dokler ga niso umorili.

V Emoni uničeni kipi zanetili vojno

Prvič je bojna iskra med vladarjema preskočila v Emoni – Ljubljani –, ko so tam po Licinijevem ukazu uničili Konstantinove kipe in podobe. Sledila je strašna bitka pri današnjih Vinkovcih in Licinij je doživel poraz. A Konstantin ga je kot prekaljeni vojskovodja preganjal naprej vse do grozljivo množične bitke pri Hrispolju leta 324; Licinij je bil ubit, zmagovalec pa je postal poslednji vladar celotnega imperija, dokler se ni preselil v svoj Konstantinopel. V bojih pri Hrispolju je sodelovalo 270 tisoč pešakov in 25 tisoč konjenikov! Si predstavljate to klanje in reko krvi, žrtvovano za oblast mogočnega Konstantina Velikega. To je Vatikan pozneje navedel kot razlog, da cesarja niso povzdignili v svetnika, ne glede na njegovo zaslugo, da je bilo krščanstvo priznano v rimskem imperiju.

Pridih okrutnosti

Konstantin Veliki je bil edini od enajstih imperatorjev, rojenih na tleh današnje Srbije, ki je za seboj pustil zgodovinski pečat, saj so ga tako slavili kot sovražili po celot­nem cesarstvu. Že s svojo dvometrsko pojavo je vzbujal strah in trepet sovražnikov vse od ozemlja današnje Anglije, Nemčije, Francije do Rima, Donave in Male Azije, kjer je vihtel svoj krvavi meč. Nazadnje se je ustavil v svojem Konstantinoplu, današnjem Istanbulu, kamor je nagrmadil dragocenosti iz vsega imperija. Tam je leta 337 umrl, zagrenjen, ker je v Pulju dal umoriti svojega sina. Razlog: menda je pripravljal zaroto proti očetu in prešuštvoval z očetovo mlado ženo. Njo so okrutno zažgali v savni.

Konstantinova mati – svetnica

Z milanskim ediktom leta 313 se je Konstantin Veliki zapisal med rešitelje krščanske vere. Zanimivo je, da ga je k temu pripravila njegova mati Jelena oziroma Helena, ki jo je oče pripeljal kot preprosto dekle iz Male Azije, kjer se je krščanstvo takrat že ustalilo. Pozneje so jo kot dobrotnico in donatorko za baziliko v Betlehemu razglasili za svetnico Heleno Križarico. Njej pripisujejo, da je našla del Kristusovega križa. To relikvijo – košček starega cedrovega lesa – so zdaj iz milanske katedrale prenesli v prenovljeno katoliško cerkev v Nišu, slovesno odprto na septembrski proslavi. Iz Vatikana so za obletnico milanskega edikta dobili križ z golobom na vrhu kot simbolom miru. Postavili so ga na enem od niških trgov. Mesto pa je postavilo spomenik cesarju Konstantinu na obrežju reke Nišave. Srbi so se zelo potrudili predstaviti slavno zgodovino rimskih imperatorjev, rojenih na današnjih srbskih tleh. Pričakujejo več zanimanja turistov zanjo in lahko bi se zgodilo, da bi za nekaj časa zasenčila celo znamenite srbske samostane.