Tiskane izdaje
Ljubljana - Poslanska skupina nepovezanih poslancev (NP) se ne strinja s predlaganim številom pokrajin, torej 14. Kot je povedala poslanka Cveta Zalokar Oražem, je razlika med pokrajinami glede na število prebivalcev sedaj 1:10. Nepovezane poslance tako skrbi, da bo predvsem v segmentu pristojnosti nastala velika težava zaradi razlike med posameznimi pokrajinami. Zalokar Oražmova pa je izrazila tudi bojazen, da se število pri 14 ne bo ustavilo.
Kot je znano, bo v petek sestanek koordinacije parlamentarnih strank, na katerem bo ena izmed tem tudi pokrajinska zakonodaja. V NP zato pozivajo vse politične stranke, ministra za lokalno samoupravo in regionalno politiko Ivana Žagarja ter predsednika vlade Janeza Janšo k razmisleku, ali je v okviru pokrajinske zakonodaje možno najti rešitev, da bi imeli manjše število pokrajin, je povedala Zalokar Oražmova. Poslancem se namreč zdi nujno - zlasti zato, ker vlada ni pripravila primernih analiz -, da se predvsem zaradi stroškov, finančnih posledic, racionalnosti in števila funkcionarjev razmisli, ali je v Sloveniji 14 pokrajin resnično najboljša rešitev.
Gantar: Kaj hočemo s pokrajinami doseči?
Po mnenju poslanca Pavla Gantarja v korist manjšega števila pokrajin govori vprašanje, kaj hočemo s pokrajinami doseči. Če želimo doseči, da bodo urejevale nadlokalne zadeve, ki jih mora sedaj urejati država, potem morajo biti večje, je povedal Gantar. Opozoril je še, da razvoj telekomunikacijskega omrežja, informatike in cest razširja meje teritorialnih skupnosti. "Pokrajina mora biti sovisnost teritorija, dejavnosti in prebivalstva v prostoru," je dejal nepovezani poslanec in dodal, da bi bil najnižji kriterij za pokrajino vsaj 150 tisoč prebivalcev ali več.
Gantar sicer meni, da bi bilo optimalno število pokrajin med šest in osem - približno glede na razdelitev na vodna območja. Takšno število pokrajin pa še ni uradno stališče NP.
Zakona o financiranju pokrajin v NP po Gantarjevih besedah v tem trenutku ne bi mogli podpreti, ker "spodjeda tisto jedro regionalizma", ki ga smatrajo kot razvojno spodbudnega. Zakon pokrajinam namreč ne prinaša avtonomije v celoti, saj tu ne gre za lasten, samostojen in neodvisen finančni vir. Kot je opozorila Zalokar Oražmova, pa zakon v sedanji obliki zbuja apetite po novih pokrajinah. "Dejstvo je, da se s takšnim zakonom o financiranju splača ustanoviti čim več pokrajinam."
