V Piranu varuhe dediščine tožijo za milijon

Piran – Občina Piran od Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) zahteva 1,05 milijona evrov. Gre za škodo, ki jo je po prepričanju uradnikov občinski blagajni povzročil zavod zaradi neustreznih pogojev pri prenovi ribiškega pristanišča. Na zavodu se branijo, da so občini posredovali zgolj tiste dokumente, ki sta jih od njih zahtevala projektant in investitor.

Včeraj se je na koprskem okrožnem sodišču začel poravnalni narok, ki ga je sodnica Samanta Nusdorfer prekinila in napovedala, da se bo poskus poravnave nadaljeval šele 24. aprila. Do tedaj naj bi se občina Piran in ZVKDS poskušala poravnati. Konec leta 2010 se je v piranskem mandraču začela obnova ribiškega pristanišča, za kar je občina prejela 2,4 milijona evrov iz evropskega ribiškega sklada. Prenova bi morala stati približno tri milijone evrov, a je bila za dober milijon dražja, saj so zaradi posredovanja javnosti in civilne iniciative inšpektorji dela zaustavili. Občina Piran je morala ponoviti postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja, pri čemer so veljali povsem drugačni kulturnovarstveni pogoji. Delo se je zavleklo za več kot poldrugo leto in gradnja se je podražila.

Očitki o nepravilnosti in malomarnosti

»Projekt, ki so ga posredovali ZVKDS v postopek, je bil strokovno nepravilen in nepopoln. Če bi občina že na začetku imela primeren projekt in podala ustrezno vlogo (torej ne le za manj zahtevna dela), bi že prvič izdali takšne kulturnovarstvene pogoje in soglasje, kot so jih v drugem postopku. Zavod ni poznal vseh okoliščin, zato ni odgovoren za škodo,« je včeraj dejal odvetnik ZVKDS Primož Cegnar, ki je dodal, da ni imel pooblastil za poravnavo, zato je že vnaprej vedel, da poravnava ne more uspeti.

Na občini Piran se s takšno razlago ne strinjajo: »Če bi držala trditev odvetnika ZVKDS, da smo jim posredovali nepopoln projekt, bi nas moral zavod na to opozoriti in zahtevati dopolnitev. Nesporno je, da je bila naša vloga popolna in da je ZVKDS pri izdaji kulturnovarstvenih pogojev ravnal malomarno, saj ni zahteval izdelave konservatorskega načrta. Če bi bila občina seznanjena s tem, da bi moral biti za ta poseg izdelan konservatorski načrt, bi lahko prijavila višji znesek, kakršen je bil potreben za izpolnitev novih pogojev. In evropski ribiški sklad bi te stroške priznal ter poplačal.«

Odvetnik Cegnar je dejal, da bi občina morala že pred zahtevo dovoljenja vedeti, kakšen postopek bi morali ubrati in kakšno je bilo stanje v mandraču, sicer jim ne bi bilo treba spreminjati vloge za dovoljenje.