V Posočju ne vedo, ali licence še potrebujejo

Spremenjeni zakon o športu ne zahteva več licenc za vodnike rafta in kanjoninga pri izvajanju gospodarske dejavnosti, vendar v Posočju niso prepričani, da jih od njih ne bo zahteval kdo drug. Zaradi pomanjkanja domačega kadra predlagajo priznanje mednarodnih licenc tudi za domača podjetja, da bi ta lahko najela tujo delovno silo.

Pravnim kolobocijam za vzpostavitev razumnega plovbnega režima po slovenskih celinskih vodah nikakor ni videti konca. Na vladni poziv po pomladnem obisku severne Primorske se je Gospodarsko interesno združenje raftarjev Dolina Soče spet odzvalo in poslalo predloge sprememb ureditve plovbe, a so se do konca junija oglasili zgolj z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport z navidez spodbudno novico. Pojasnili so, da upravljanje rafta od zdaj ni več strokovno delo v športu, saj »ne gre za izvajanje športnega programa, ki bi vključevalo načrtovanje, organiziranje, izvajanje, spremljanje in vrednotenje procesa športne vadbe«.

Športni resor je vse pogoje za raftanje prepustil ministrstvu za infrastrukturo, ki bedi nad izvajanjem zakona o plovbi po celinskih vodah, v katerem pa ostaja določilo, da mora imeti voditelj rafta tudi izpit za voditelja rafta. Licence je prek potrjenih programov strokovnega sveta za šport in panožnih športnih zvez izdajalo ministrstvo za šport, ki pa s spremembo zakona tega ne bo več počelo. »Ne vemo, ali so licence še nujne ali ne, saj se nekateri zakoni prepletajo. Niti ne vemo, kdo naj bi licence nadziral. Menimo, da niso več potrebne,« je povedal predsednik raftarskega združenja Adis Hrovat. Do zdaj je licence preverjala tržna inšpekcija na podlagi zakona o spodbujanju razvoja turizma, a je vlada določilo odpravila.

Tujci za tujce, za domačine pa ne

Podobno se sprašujejo v Kanjoning zvezi Slovenije, ki je od ustanovitve izobrazila 49 vodnikov. Letos bi morali dokumente obnavljati, vendar zaradi omenjene spremembe zakona o športu tako kot novi tečajniki niso dobili potrjenih licenc. »Kaj to pomeni, res ne vem,« je bil začuden predsednik zveze Filip Hrovat, ki pa je dodal, da bodo ne glede na razplet še vedno izvajali tečaje za vodnike kanjoninga: »Kakovost kanjoninga se je v zadnjih letih precej izboljšala. Poskrbljeno je za večjo varnost, zato je tudi poškodb manj. Interes za tečaj je velik, saj lokalna podjetja tega ne vidijo več kot strošek, ampak kot dolgoročno korist. Bistveno je namreč znanje ne pa formalna izobrazba.«

Salomonska rešitev za posoške podjetnike, ki tržijo vodne športe, bi bilo priznanje mednarodnih licenc tudi v Sloveniji, začenši z licenco za reševalca iz divje vode, ki je prvi pogoj za pridobitev kakršnekoli vodniške licence. Tujci namreč pri nas dejavnost lahko izvajajo z mednarodnimi licencami za tuja podjetja, paradoksalno pa popolnoma enakega dela z isto licenco ne smejo opravljati za slovenska. »Tako smo v neenakopravnem – precej slabšem – položaju, namesto da bi bili favorizirani. Ampak Slovenija ne pozna pozitivne diskriminacije,« je ponovil Adis Hrovat, ki ga skrbi nesorazmerje dvajsetih domačih in 50 tujih podjetij v Posočju med sezono.

Odpravljena obvezna registracija plovil

Priznanje mednarodnih licenc je pomembno tudi zaradi najemanja tuje delovne sile. Po sedanji zakonodaji bi morali kandidati ne glede na mednarodne licence in izkušnje opravljati slovensko licenco za reševalca iz divje vode in nato še vodniške, kar stane približno tisoč evrov in pol. »V Sloveniji ni več kadra, zato ga moramo pripeljati iz tujine. Ta kader je profesionalen, a za sezonska dela na Soči nihče ne želi pridobiti slovenske licence, čeprav mu jo mi plačamo. Njihove licence so kakovostne, ampak tu ne veljajo, če delajo za nas, veljajo pa, če delajo za tuja podjetja,« je dejal.

Raftarji pa so zadovoljni, da je odpravljena obvezna registracija vseh plovil za gospodarsko dejavnost, čeprav še vedno velja obvezni vpis športnih veslaških čolnov. Prepričani so, da bi morali registracijo obdržati zgolj za rafte. Dregnili pa so tudi v predpis o obvezni opremi, ki jim nalaga uporabo velikega »morskega« rešilnega jopiča, ki ga mednarodni standard za komercialni rafting ne predvideva. Ta predpisuje »plavalni pripomoček«, kar so do zdaj vedno upoštevali. Očitno bodo od zdaj v prekršku, čeprav so rešilni jopiči v primerjavi s sedanjimi nevarnejši zaradi neokretnosti.