Tiskane izdaje
Ima Slovenija na zasedanju svoje poudarke, opozarja na svoje posebnosti?
Ne, Slovenija je pač del Evropske unije, ki nastopa z enim glasom. Pri nekaterih zadevah se sicer na intervencijo posebej oglasi še katera država, vendar redko. Vsak dan imamo namreč usklajevalne sestanke, na katerih ugotovimo, kako potekajo pogovori, kje smo ter uskladimo stališča in predloge.
So se stališča do evropskega energetsko-podnebnega svežnja zakonodaje že kaj spremenila glede na zadnje dogodke, denimo zahteve Poljske za omilitev zahtev zaradi odvisnosti od premoga?
O paketu se stališča še niso spremenila. Bo pa njegova širša uveljavitev gotovo odvisna od pogajalske moči EU.
Je EU zares enotna?
Navzven je, navznoter pa precej manj. Francija si strahovito prizadeva, da bi poenotili stališča. Mogoče je, da se bo to zgodilo povsem na koncu, ko bodo tu ministri. Težko je reči. EU ima sicer jasno stališče, kaj želi od zasedanja v Københavnu konec prihodnjega leta, svetovni dogovor o zmanjševanju emisij po letu 2012, po izteku prvega kjotskega obdobja.
Koliko na pogovore vpliva izvolitev novega ameriškega predsednika Baracka Obame?
Zelo se gleda na to, delamo pa naprej. Pričakujemo namreč, da bo nova ameriška administracija sposobna za pogajanja do sredine prihodnjega leta, da bo takrat že operativna. Velik pomen dajemo temu. Treba pa je reči, da se ameriška administracija že več kot eno leto obnaša povsem drugače kot prej, ko je zavračala vse zaveze za zmanjšanje emisij. Po novem je z njo precej laže delati. Na Baliju decembra lani je bila ob koncu zasedanja tako že pripravljena sklepati kompromise.
Veliko je odvisno od tega, ali bo Obama povezal premagovanje gospodarske krize z bojem proti podnebnim spremembam. Je to sožitje mogoče doseči?
O tem se veliko razpravlja. Glede na to, da je Obama napovedal nova delovna mesta pri razvoju in uporabi okoljskih tehnologij, verjetno lahko pričakujemo celovito spremembo politik. EU in zlasti evropska komisija menita, da spopadanje s podnebnimi spremembami in prilagajanje nanje zaradi gospodarske krize ne bi smelo zaostati. Če bo dovolj politične volje, kot denimo za pomoč bankam, ne bi smelo biti težav.
Kaj pa Slovenija? Naše emisije toplogrednih plinov presegajo omejitve po kjotskem protokolu.
V Sloveniji imamo dve različni razmišljanji. Nekateri pravijo, da bomo za presežek emisij pač kupili pravice na trgu. Drugi menimo, da bi lahko doma kaj več naredili. Denimo vsaj spoštovali ukrepe, predvidene v operativnem programu zmanjšanja izpustov. Ciljev po tem programu ne dosegamo, zato je že predvidena zaostritev ukrepov. Naša največja težava je promet, tranzitni in domači osebni.
Kako bo na to našo največjo težavo vplival odmik zahtev za zmanjšanje izpustov iz vseh novih avtomobilov z leta 2012 na 2015, dosežen na zahtevo Nemčije in Italije?
Na prvo obdobje do leta 2012 to še ne bo vplivalo, za naprej pa bo verjetno ta vpliv pomemben. Več bo treba narediti doma, denimo spodbuditi javni prevoz, tovornjake pa spraviti na vlake. Težava je v infrastrukturi in voznih redih.
Ali Slovenija glede na poudarjen pomen podnebnih sprememb še vedno ne more v EU doseči posebnega položaja pri urejanju prometa?
Slovenija je na dveh pomembnih prometnih koridorjih. Z gospodarsko rastjo v vzhodni Evropi se hitro povečuje tudi tranzit blaga, pretežno po cestah. Za povrh tuji tovornjakarji pri nas kupujejo gorivo, ker je cenejše kot pri sosedih, emisije za to gorivo pa prištejejo nam. Vseh stroškov, ki jih tovornjaki povzročajo na cestah in v okolju, pa ne moremo zaračunati s cestninami, saj bi spet imeli težave z Evropsko unijo. Menim pa, da bi morali biti v EU veliko bolj dejavni, vztrajno poskušati z argumenti utemeljevati, da potrebujemo poseben položaj. Lahko se denimo povežemo z Avstrijo, ki ima enake težave. Nismo še dovolj naredili.
Kakšne dogovore utegnete skleniti na zasedanju?
Veliko dogovorov je v igri. O konkretnih zavezah za zmanjševanje izpustov še ni sklepov, odločenost, da je nekaj treba narediti, pa je na vseh koncih, zato sem optimističen. Pogovori ob tem potekajo tudi o sektorskem pristopu, ki ga zagovarja Japonska. Imajo namreč energetsko zelo učinkovito proizvodnjo, v kateri je emisije težko zmanjšati. Zato predlagajo, da bi istovrstno proizvodnjo v več državah obravnavali v paketu, ne posebej vse proizvodnje v posamezni državi. Zelo intenzivna pogajanja potekajo tudi o tem, kaj bo veljalo za ponor ogljikovega dioksida po letu 2012. Mnenja o zajemanju in skladiščenju ogljikovega dioksida so različna, čeprav EU to načeloma podpira. Ideja EU je, da bi financirala pilotno napravo v eni od držav v razvoju, kjer bi na leto zajeli in uskladiščili do dva milijona ton ogljikovega dioksida. Tehnologija je izjemno pomembna tema, saj do novejše zaradi cen države v razvoju ne morejo. Kitajci tako zahtevajo sklad za prenos tehnologij. EU si zelo prizadeva za omejevanje izpustov v letalskem in pomorskem prometu.
Potekata tudi zasedanji delovne skupine razvitih držav in skupine za dolgoročno sodelovanje vseh držav.
Razvite države bi morale po ugotovitvah znanstvenikov do leta 2020 zmanjšati izpuste za 25 do 40 odstotkov glede na leto 1991. EU to podpira, medtem ko denimo Japonska in Kanada še nista povsem za to. Skupna vizija sodelovanja po Københavnu pa je še v povojih. Na tem zasedanju naj bi pripravili zlasti predloge, ki bi šli v nadaljnja pogajanja. Težave so namreč že v osnovi. Nekatere države, kot Saudska Arabija in Filipini, še ne bi sklepale dogovorov, ker se bojijo obveznosti. Nekatere države pa so zaradi podnebnih sprememb dejansko že ogrožene, zato zahtevajo prispevek vseh.
Kaj pričakujete?
Zdaj bomo pripravili in se dogovorili čim več, morebitna odprta vprašanja pa bomo prepustili ministrom za konec zasedanja.
Britanci so sprejeli prvi podnebni zakon na svetu. Se ta duh širi ali bodo države EU še vztrajale pri lastnih interesih, povezanih bodisi z avtomobilsko industrijo bodisi s premogom?
Pritiskov industrije na vlade je veliko. Vendar se zavedanje pomena podnebnih sprememb širi. Francija to vključuje v predpise, Danska ima tudi ministrstvo za podnebne spremembe, to je na pohodu. Pretežno gre za povezavo podnebnih sprememb z energetiko, ki je pri tem najodločilnejši sektor. Okoljska ministrstva z dodano energetiko dobijo tudi precej večji vpliv.
Bomo temu duhu sledili tudi v Sloveniji?
Naša služba za podnebno varnost je že pripravila osnutek podobnega zakona. O njem mora sicer najprej kaj reči novi minister za okolje Karl Erjavec.
Iz Delove priloge FT!
