V pričakovanju

O Borštnikovem srečanju ima skoraj vsak kakšno kritično pripombo. Nekateri bi si gledališki festival želeli junija, drugi bi ga spremenili v nekakšen poletni festival (katerih imamo že tako veliko in preveč), tukaj so večni dvomi o selektorjevem delu, pa o nagradah, nekateri se sprašujejo o temeljnem konceptu oziroma smiselnosti retrospektive najuspešnejših predstav prejšnje sezone, še posebej ker se retrospektiva zajeda v začetek nove sezone, ko se vsi ubadajo z novimi projekti ... Nikoli ni mogoče vsem ustreči, dejstvo pa je, da Slovenija gledališki festival potrebuje in da nenazadnje tudi pregled in ovrednotenje pretekle sezone še zdaleč ni jalovo početje, saj je gledališče slabo dokumentiran medij, kjer so izjemne energije vložene le za nekaj uprizoritev.

Sicer pa vsi ti pomisleki in skepsa sedaj nimajo več teže, na čelu Borštnikovega srečanja je Alja Predan in težko bi našli osebo, ki bi bolj idealno združevala umetniške in menedžerske sposobnosti ter imela poleg tega še solidne naveze v evropskem in svetovnem gledališkem prostoru. Prepričati nekoga, da pride iz Cankarjevega doma na čelo festivala, ki se iz leta v leto ubada z nerešenimi formalnimi in finančnimi vprašanji, se zdi izjemen podvig in vodstvo SNG Maribor si za to potezo zasluži vse priznanje. Kaj natančno se bo s festivalom dogajalo v prihodnjih letih, kakšen bo tempo napovedanih transformacij, preskok v mednarodni značaj in pozicioniranje v mreži evropskih gledaliških festivalov, je za sedaj težko napovedati, vendar ima Predanova jasen načrt in tudi odločnost, da ga uresniči.

Še zlasti, če se bodo čimprej uresničile napovedi o festivalu kot samostojni organizacijski enoti znotraj SNG Maribor, kjer je na potezi ministrstvo za kulturo. In takšno napoved smo na petkovi otvoritvi pričakovali tudi od ministrice Majde Širca. Žal je bilo le nekaj kurtoaznih besed, ki še zdaleč niso upravičile zadrego, ker so morali občinstvo in nastopajoči na prvi tekmovalni predstavi na ministričin prihod čakati skoraj uro. Menda je obtičala v koloni na avtocesti, vendar takšni izgovori pač niso opravičljivi in hočeš nočeš se zastavljajo pomisleki o nekoliko podcenjujočem odnosu do mariborskega festivala. Če bi imela ministrica uvodni govor v Salzburgu, Avignonu ali Edinburgu, zagotovo ne bi zamudila.

Kakor koli že, z novim vodstvom, trdnimi formalno-pravnimi okviri in predvsem z urejenim financiranjem ima Borštnikovo srečanje vso možnost revitalizacije. Ki jo nujno potrebuje, pa naj nekateri še tako glasno trdijo, da s festivalom tudi do sedaj ni bilo nič narobe. In potem na otvoritvah ne bodo bliskavic fotografov deležni predvsem (ali samo) politiki, ki se pridejo pokazat v novih toaletah, to ne bo več samo družabni dogodek, ki se ga udeleži predvsem slovenska politična in gospodarska elita, temveč dogodek, namenjen predvsem ustvarjalcem in konzumentom gledališča. Domačim in tujim. Slovenska gledališka produkcija je vitalna, zato je nujno, da vsaj nekatere projekte vidijo tudi selektorji festivalov, kritiki in novinarji pa tudi občinstvo iz tujine; prav tako je nujno, da mariborski festival ne bo zgolj že omenjena retrospektiva, temveč bo ponujal tudi (vsaj minimalni) izbor tuje gledališke produkcije, skratka, da bo Borštnikovo srečanje vznemirljiva oktobrska evropska kulturna destinacija. Ob asistenci in benevolentnosti pristojnih (ki na teh mestih zaradi pričakovane asistence in benevolentnosti nenazadnje tudi sedijo) ne gre dvomiti, da bo Alji Predan to uspelo.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Delo