Tiskane izdaje
Ljubljana – Delo je najpogostejši razlog, da tujci zaprosijo za dovoljenje za bivanje v Sloveniji, po pogostosti pa mu sledi združevanje družine. Več kot polovica priseljencev iz tako imenovanih tretjih držav je iz Bosne in Hercegovine.
Na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) te dni zaznamujejo peto obletnico začetka programa Začetna integracija priseljencev, ki so ga pripravili na Andragoškem centru Slovenije. Namenjen je tujcem, ki so v državi pridobili dovoljenja za začasno ali stalno bivanje. Poleg začetnega in nadaljevalnega modula učenja slovenskega jezika, ki skupaj trajata 180 ur, program obsega teme, kot so osebna identiteta, stanovanje in bivanje, družina in dom, delo in poklic, trg dela, zdravje in socialna varnost, izobraževanje, javno življenje, slovenska družba in ustavna ureditev ter slovenska kultura, zgodovina in tradicija. Doslej ga je v 34 krajih po Sloveniji obiskovalo več kot 6500 ljudi iz 86 držav. »Skoraj 63 odstotkov udeležencev je bilo žensk. To je za nas pomemben podatek, saj kaže, da se približujemo tistim državam v EU, ki si prizadevajo za večjo integracijo ranljivejših skupin,« je komentirala Nina Gregori, generalna direktorica direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo na MNZ.
Približno polovica sodelujočih v programu, ki ga v 75 odstotkih financira Evropski sklad za migracije, azil in vključevanje, je bila iz BiH, dobra desetina iz Srbije, nekaj manj s Kosova in iz Makedonije ter Ruske federacije in Ukrajine.
Po podatkih MNZ je novembra 2017 v državi živelo 123.099 državljanov tretjih držav z dovoljenji za začasno ali stalno bivanje in 26.153 državljanov EU in Švice, ki pa jim od 1. januarja izdajajo novo obliko izkaznic. Poleg tega, da imajo te listine višjo raven zaščite, so jih začeli izdajati kot del implementacije zakona o tujcih.
Težave z nepismenostjo
Od tistih, ki so dobili status, jih je 108 v državo prišlo v okviru programa premestitve iz Grčije in Italije. »Za zdaj je bilo premeščenih 232 oseb od 567, za kolikor smo dali zavezo. Eden od vzrokov je, da Italija in Grčija nista bili tako odzivni, kot smo pričakovali,« je pojasnila Nina Gregori in dodala, da bo v prihodnjih tednih prispela naslednja skupina, in sicer 35 mladih moških iz Eritreje, ki so zdaj v Italiji.
Franci Zlatar iz Slovenske filantropije, ki izvaja Orientacijski program za osebe z mednarodno zaščito iz premestitvenih shem, meni, da so možnosti za vključevanje beguncev boljše, kot so bile, je pa še kar nekaj težav. »Ena med njimi je, da v preteklosti ni bilo nobenih programov opismenjevanja, veliko ljudi, ki so prišli, pa ni pismenih v latinici. Kar seveda zelo otežuje učenje jezika, učitelji slovenščine se pogosto ukvarjajo tudi z opismenjevanjem,« je opisal Zlatar, ki je kot negativno izpostavil, da so programi zelo centralizirani, kar je eden od vzrokov, da želi večina beguncev ostati v Ljubljani.
Problemi ostajajo tudi pri iskanju nastanitve – begunci težko najdejo stanovanja, ki bi bila v primernem stanju in za katera najemnina ne bi bila previsoka. Nekoliko bolje je v zadnjem času z zaposlitvami, po Zlatarjevih besedah je več delodajalcev pripravljenih sprejeti begunce, tudi na zavodu za zaposlovanje imajo svetovalce, ki jim pomagajo, so pa to večinoma dela za minimalno plačo in v slabših razmerah ali pa deficitarni poklici. »Večina ljudi pride brez papirjev in nima dokazil o izobrazbi. Upamo, da se bo z novo uredbo, ki omogoča preizkuse znanja imetnikom mednarodne zaščite, to spremenilo.«
