V rekreacijskem parku na Špici še koliščarski muzej?

Ljubljana – MOL za aprilsko sejo pripravlja spremembe OPPN za območje Špice, v pa njem ni takih, ki bi omogočile predstavitev najstarejše in prve stalne naselbine na območju Ljubljane in situ. Kolišče iz leta 2800 pr. n. št. bi namreč še naprej ostalo skrito pod zemljo.

Čeprav se je MOL za spremembo odloka odločila prav zaradi neprecenljivega arheološkega odkritja, pet tisoč let stare kulturne dediščine v samem središču mesta, saj so kolišča na Ljubljanskem barju uvrščena celo na Unescov seznam svetovne dediščine prazgodovinskih kolišč okoli Alp v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Franciji in Sloveniji, pa v njem ni predloga za korenito spremembo predlaganih rešitev. Občina se je zadovoljila le z lepotnimi popravki odloka.

Zaradi arheoloških ostalin so v MOL sicer opustili misel na to, da bi na Špico z Gospodarskega razstavišča prestavili montažni paviljon arhitekta Šlajmerja, niso pa se povsem odpovedali servisnim objektom pod terenom (zmanjšali so le njihov obseg). Za predstavitev bogate arheološke dediščine (odnesenih in obdealnih najdb, ne pa najdišča v naravi) so predvideli samo nadstrešnico oziroma pergolo, ki bi jo bilo mogoče zastekliti ali pokriti.

Takšni neambicioznosti, predvsem pa nadaljevanju izvedbenih del brez gradbenega dovoljenja, ki bi lahko škodovala še neuničenim delom arheološkega najdišča, odločno nasprotujeta arhitekta Milan Kovač in Peter Kerševan. Ljubljančanom sta znana kot neutrudna borca za predstavitev najpomembnejših mestnih arheoloških najdišč in situ kot dodane vrednosti pri turističnem razvoju mesta.

Bo v projekt posegla država?

Milan Kovač nam je dal vedeti, da bi s kolegom Kerševanom rada predstavila projekt predstavitve kolišča in situ mestnim svetnikom, pristojnim organom ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter ljubljanskemu županu. Različice zaščite projekta, ki je sledil delu arheologov, sta sicer že predstavila MOL in županu v februarju in aprilu 2010, a sta predlogu nasprotovala predstavnika Mestnega muzeja in ZVKD z navedbo, da ostalin mokrega arheološkega lesa ni mogoče konzervirati in situ, kar pa po Kovačevih trditvah ni res.

Kovač upa, da jima bodo tokrat prisluhnili, kljub temu da so ju tako kulturna ministrica Majda Širca kot predstavniki dela arheološke stroke in MOL v preteklih dveh letih zavračali. Takoj po odkritju kolišča v septembru 2009, ki ga je decembra istega leta potrdila tudi arheološka sonda, je opozoril, da gradbena dela niso bila nujna in zanje niso imeli gradbenega dovoljenja. Po njegovem bi jih lahko takrat brez škode začasno ustavili, projekt spremenili in vanj vključili arheološko najdišče.

Skupaj s Petrom Kerševanom je zatem izdelal projekt zaščite in prezentacije arheološke najdbe in situ. Muzej koliščarjev bi vzdrževal manjši gostinski lokal, nad podzemnim muzejem pa bi uredili tematski park dokumentiranega rastlinstva iz časa koliščarjev pod upravo bližnjega Botaničnega vrta. Projekt sta podprla SAZU ter stroka (prof. dr. Franc Pohleven, dr. Katarina Čufar, strokovnjak za koliščarje dr. Anton Velušček in direkcija Botaničnega vrta). Pričakovala sta strokovno razpravo v primerjavi z drugimi projekti, a je ni bilo.

Za projekt predstavitve in situ sta uporabila porezane in odvržene kole s postavitvijo na prvotno lokacijo na podlagi fotodokumentacije in izmer. Čeprav je bil uporabljen le že zavržen arheološki material, sta Mestni muzej in ZVKD ideji odločno nasprotovala, češ da mokrega arheološkega lesa ni mogoče ohraniti. To sta ponavljala tudi MOL in ministrica Širca, je zatrdil Kovač.

Pomagalo ni niti, da jim je nazorno predstavil možnosti za arheološko ohranitev mokrega lesa, denimo z danes najbolj uporabljano metodo konzervacije – zmrzovanjem v kombinaciji z dehidracijo. Za ta postopek je potrebna komora, ki jo izdeluje slovensko podjetje Kambič, laboratorijska oprema iz Semiča. Restavriran kos izsušenega arheološkega lesa je podjetje dostavilo Mestnemu muzeju, še preden sta predlagala predstavitev in situ. Komora za to metodo konzervacije stane le 30.000 evrov, proces pa bi lahko izvedel Mestni muzej celo v lastni režiji.

Kovač je razočaran, ker je »Mestni muzej z blagoslovom ZVKD raje zavrgel odrezane kole, kot da bi dovolil predstavitev ostankov koliščarskega naselja in situ, kar je nerazumljivo, saj je prav leta 2010 Unesco sprejel na svoj seznam svetovne dediščine kolišča alpskega območja – med drugimi državami tudi Slovenijo s kolišči Ljubljanskega barja«.

Predstavitev kolišča v samem mestnem jedru v kombinaciji s tematskim botaničnim vrtom je bila za Kovača izredna priložnost za kulturno predstavitev in turistično promocijo Ljubljane. Danes je, pravi arhitekt, uničeno, o enkratni priložnosti, da se mestu približa Botanični vrt, pa ne razmišlja nihče.

Špice zdaj, trdi Kovač, ne pokriva park, temveč beton z gramozom, ki ni primeren niti za hojo. Območje označuje za »arhitekturni zmazek«, za katerega si MOL že dlje časa prizadeva dobiti investitorja – gostinca, ki bi vložil denar za gradnjo restavracije in skrbel za kulturni program. A na več razpisov se do zdaj ni prijavil nihče.

Nova rešitev

Ker so Kovačev in Kerševanov predlog predstavitve arheološkega najdišča na Špici podprli tuji in domači strokovnjaki, ki se ukvarjajo z mokrim arheološkim lesom, pa tudi SAZU, sta arhitekta pripravila nov predlog ureditve.

Nad že izkopanim in uničenim arheološkim najdiščem bi postavila silhueto koliščarske naselbine kot reminiscenco nekdanjega naselja. Za zgled imata predstavitev arheologije palače Daming, prepovedanega kitajskega mesta iz dinastije Tang.

Na območju bi izvedli dodaten arheološki izkop, in sicer le na površini 20 do 30 kvadratnih metrov. Namen izkopa ni samo predstavitev majhnega dela še ohranjenega kolišča, temveč tudi kraj, kjer se meri višina talne vode, ki zaradi posegov v obrobje Špice niha v letnih časih in časih suše in moče, kar škoduje preostalemu še ohranjenemu kolišču. Ministrica Širca je sicer zagotovila, da so postavili dva vodomera, za katera pa ni izdelan niti program vzdrževanja in meritev.

Po restavratorskemu posegu v mokri les bi na kraju samem uredili manjši muzej. V njegovem sklopu bi bila manjša restavracija, ki bi prevzela »kulturno« organizacijo, ki jo zahteva MOL. Ta bi skrbela, da kulturna ustanova ne bi dodatno bremenila mestnega proračuna. Na preostali površini pa bi uredili arheološki park, pri čemer bi zasadili rastline, drevesa in grmovje iz časa koliščarjev, ter ozelenili most čez Gruberjev kanal. Ta bi deloval tudi kot logična povezava z Botaničnim vrtom. Stroški take ureditve bi po njunih izračunih nanesli le 850.000 evrov.

Kovač je prepričan, da je Ljubljana imela priložnost zgraditi muzej rimske Emone pod Kongresnim trgom in urediti stalno razstavo o reki Ljubljanici na Novem trgu, ki bi ju skupaj s srednjeveškim muzejem pod Krekovim in Vodnikovim trgom povezal rečni turizem.

Na Kongresnem trgu je zaradi garažne hiše ta priložnost že zamujena, pri vseh drugih, tudi podzemnem muzeju koliščarjev na Špici, pa še ni.

Izredna turistična ponudba, kakršno ima le malokatero mesto, bi vabila obiskovalce, da ostanejo v Ljubljani dlje kot le dva dneva. Pri 750.000 turistih, ki jo vsako leto obiščejo, bi en dan pomenil precej milijonov evrov več v mestni blagajni.