Tiskane izdaje
Ljubljana − Med 20.368 šestletniki, ki so danes prvič prestopili šolski prag, je tudi Ljubljančanka Kiara Pia Vidmar. Tistih, ki bodo osnovnošolske klopi zamenjali za srednješolske, je 20.715. Med njimi je Saša Slapnik, ki se je prvič odpravila na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v ljubljanskih Križankah. Z njima smo se pogovarjali o občutkih in pričakovanjih ob začetku šolskega leta.
Kiara Pia Vidmar je sredi počitnic začela odštevati dneve do velikega dogodka. Že tedne nazaj si je izbrala šolsko torbo, zadnji teden pa jo je skupaj s starši dopolnjevala s šolskimi potrebščinami: »Notri imam zvezke, dve puščici, knjige, škarje pa tudi lonček za vodene barvice.« Vse je novo, tudi oblekica in balerinke, kot se spodobi za tako pomemben dan. In česa se najbolj veseli? »Bazena. Takoj ko bom prišla v šolo, bom šla plavat,« je odločno odgovorila.
Nasveti brata Domna
Zanjo bo prehod v šolsko okolje bistveno lažji kot za mnoge njene vrstnike, saj jo je s posebnostmi šole dodobra seznanil brat Domen, ki je od danes osmošolec. »Samo prvi dan me bo v šolo pripeljala mamica, potem pa bom hodila z Domnom. Dogovorila sva se, da se bova vozila s kolesom,« nam je zaupala. Mama Nataša Vidmar pa jo je takoj ustavila in opozorila, da je to račun brez krčmarja. Njihov dom je od šole oddaljen slabih pet minut zložne hoje.
Nataša Vidmar je povedala, da hčerke v OŠ Savsko naselje ni vpisala naključno: »Eno šolo imamo bliže, vendar sin na njej ni bil zadovoljen. Prejšnje leto smo ga na njegovo željo prešolali sem, kjer je precej drugače. Zelo je napredoval. Ima status športnika, igra košarko. Lani se je hudo poškodoval. Od maja naprej so se v šoli zelo potrudili zanj in mu prilagodili delo. Imam veliko zaupanje v to šolo in nikakršne dileme ni bilo, kam bomo vpisali Kiaro. Zelo pomembno je, kakšne temelje pri otroku zgradijo v prvih treh letih. Medčloveški odnosi so včasih bolj pomembni od znanja. Glavno je, da jim odprejo vedoželjnost, ki jih bo vodila pri samostojnem iskanju znanja. To bi morala biti osnovna naloga šole.«
Nataša je mama treh otrok. Najstarejši sin gre v tretji letnik gimnazije, druga dva smo že omenili. Pravi, da najmlajšo spremlja veliko manj obremenjeno, kot je sinova. »Vpliv starejših se pri njej zelo pozna. Že doma veliko riše, pozna črke, kupili smo ji pisalno mizo, ki jo je že uporabljala med počitnicami. Želimo ji privzgojiti predvsem delovne navade, kajti brez njih se zapleta. Če prej ne, v gimnaziji,« poznavalsko pove. Tudi iz lastnih izkušenj, saj je profesorica na eni od ljubljanskih srednjih šol: »Tisto, kar zahtevam od dijakov, pričakujem tudi od svojih otrok.«
Prvi dan je Kiara nestrpno čakala, da spozna nove prijatelje, učiteljico, da se začne učiti matematiko, risati in telovaditi. Le za kužka Surija jo malo skrbi, če jo bo morda pogrešal, a odraslo sklene: »No, saj bodo v šoli tudi počitnice. Ampak zdaj se jih še ne veselim. Samo v šolo bi rada hodila. Vem, da se bomo imeli lepo, vendar bomo morali biti pridni.«
Slovo od prejšnjih sošolcev, spoznavanje novih
Prvošolka na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Saša Slapnik gleda na življenjsko prelomnico, pričakovano, bolj prizemljeno. Kaj se ji je te dni pletlo po glavi? »Po eni strani komaj čakam, da bom spoznala nove sošolce, prijatelje in da bom odkrila nove stvari, po drugi strani pa mi je žal, ker se je poletje tako hitro izteklo. Sošolci iz Osnovne šole Prežihovega Voranca smo se med počitnicami precej družili in verjamem, da bomo stike obdržali tudi zdaj, ko se bomo razkropili po različnih srednjih šolah.«
Na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo se je vpisala po tehtnem premisleku. Že kot otrok je zelo rada risala. »To dejavnost sem zaradi šolskih obveznosti potisnila malo na stranski tir. Zadnje leto, ko sem razmišljala, kaj bi me veselilo, sta mi na misel znova prišla risanje in fotografija. Na gimnazijo se nisem želela vpisati, zato je bila ta šola moja prva izbira,« je povedala.
Pred vpisom je morala opraviti sprejemne izpite. Pravi, da so bili kar zahtevni: »Že spomladi smo morali skozi posebne teste. Dobili smo štiri različne naloge, za vsako uro in pol časa, in kdor je dosegel predpisano število točk, je izpolnil pogoje. Zelo sem se razveselila pozitivnega izida, ki so mi ga konec šolskega leta poslali po pošti. Zraven so zapisali tudi, da niso omejili vpisa v program, ki me najbolj zanima. Vedela sem, da sem sprejeta in to me je zelo razveselilo.«
Najstnica že od prej pozna nekaj dijakov, ki so danes krenili v višje letnike te šole. Pri njih se je pozanimala o izkušnjah. »Zelo so jo pohvalili. Nikomur ni žal, da se je vpisal. Tudi vtis, ki sem ga dobila na informativnih dnevih, je bil zelo dober,« nam je zaupala. Na šolo za oblikovanje bo hodila še ena od njenih dosedanjih sošolk, vendar si je izbrala drugo smer kot Saša: »No vsaj na hodnikih se bova videvali.«
Doslej so še vsi preživeli
Saša se na novo šolsko leto ni pripravljala tako vneto kot Kiara, a si je seznam učbenikov že natisnila s šolske spletne strani. Odločila se je, da jih bo poiskala na sejmu, ki ga že tradicionalno pripravljajo pri Zvezi ŠKIS za konec tega tedna. Mimogrede, letos bo prvič potekal na novi lokaciji, na velikem igrišču v Rožni dolini. »Imam tudi starejšo sestro in če je med njenimi učbeniki kakšen uporaben, ga bom seveda dobila,« je povedala in se še enkrat ozrla nazaj, v osnovno šolo.
»Z večino sošolcev smo bili skupaj že od tretjega leta. Še iz vrtca. Nabralo se je kup lepih spominov. Sprva me je bilo malo strah, kako se bom vključila med nove vrstnike, potem pa sem se prepričala, da so v enakem položaju kot jaz. To je prelomnica, a ne takšna, da bi se je bilo treba bati. Doslej so še vsi preživeli!«
