Tiskane izdaje
Trbovlje - »Preboj med članice mednarodne skupnosti in EU nam je vzel zalet, namesto da bi nas okrepil. Kot bi v varnem zavetju Schengna in skozi disciplino evroobmočja niti ne opazili, kdaj smo upornost začeli nadomeščati s sprijaznenostjo s pogoji, ki jih postavljajo drugi, močnejši in bogatejši,« je sinoči, ob zaključku slavnostnega nagovora na osrednji državni prireditvi ob dnevu upora proti okupatorju v Trbovljah, Slovencem in s tem oblasti, katere del je, zrcalo podržal Milan Brglez, predsednik državnega zbora.
Svoboda, upor in človekove pravice so bile rdeča nit njegovega nastopa. V njem je pozval k skrajnem humanizmu, ki razume, da »mir in sožitje ne moreta soobstajati s krivičnimi neenakostmi, ki vedno rodijo pogubne skrajnosti, kakršne so rasizem, genocid, terorizem ...«
Humanizem je navdihnil tudi avtorje prireditve Iztoka Kovača, Vlada Podgorška in Stojana Pelka: snov zanjo so črpali pri Stephanu Hesslu, soavtorju ključnega dokumenta 20. stoletja - deklaraciji človekovih pravic.
Oblik upora je brez števila, ključno za uporništvo po Brglezu pa je, da sloni na znanju in ustvarjalnosti, da pozna cilj in da ga vodi skupno dobro. Nasprotno je za »zmago teme« dovolj že, če so ljudje tiho in gledajo stran - če ne storijo ničesar.
Ko bo v Sloveniji poslej tekla beseda o večji ali manjši suverenosti naše države bodisi v sedanjih bodisi v prihodnjih povezavah, je prepričan Brglez, nam bo koristilo več znanja in več upiranja.
Tudi tovrstna kritika v podtonu njegovih besed je najbrž bolj kot narodu veljala predvsem nosilcem političnih funkcij, elitnim »vrhuškam«, v prvih vrstah trboveljskega kulturnega centra. Tam so med drugim sedeli premier Miro Cerar, nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki se vedno rad vrača v Zasavje, aktualni predsednik Borut Pahor, ki si je v nekoč bolj, zdaj pa vse manj rdečih revirjih največ zamer nakopal zaradi naklonjenosti francoskemu kapitalu v cementarni Lafarge; najbližje odru so bili številni znani obrazi ministrov iz sedanje in nekdanjih vlad - med njimi Majda Širca in Gregor Golobič - , pa številni poslanci državnega zbora - z izjemo opozicije ...
Na odru je svoje mesto dobil še en predsednik slovenske vlade in države: Zagorjan Janez Drnovšek, ki se je v Ambrusu svojčas uprl linču množice v bran pravic Romov. Drnovšek pa ni edini Zagorjan, ki v sodobni slovenski zgodovini velja za pozitivnega upornika. Kovač, Podgoršek in Pelko so v krajih, kjer je Slovenija sinoči po letu dni znova napravila nekoliko bolj temeljit premislek o smislu upora, našli še nekaj svetlih zgledov in jim nadeli vlogo osrednjih uporniških likov, vrednih posnemanja, med njimi humanista med rudarji Mehmedalijo Alića, pa okoljskega borca proti sežiganju odpadkov, dobitnika letošnje Goldmanove okoljske nagrade Uroša Macerla in glasbeno skupino Laibach, ki je znala nekdanji sistem soočati z njegovimi najbolj očitnimi norostmi ...Sinoči je občinstvo v živo soočila z refrenom »Ti, ki izzivaš, ne sili v kritje ...«
Predsednik državnega zbora Brglez je v kontekstu teptanja človekovih pravic za neopravičljive označil povojne poboje in spomnil, da smo se morali Slovenci za to, da smo človekove pravice lahko umestili na seznam narodovih vrednot tik svobode in miru, po 46 letih od druge svetovne morije spet upreti in razglasiti svojo državo.
Zdaj, po četrt stoletja, kar jo imamo, pa se zdi, da smo »dediči Prešerna, Kajuha in Kocbeka« pozabili, kaj pomeni upor. Da pomeni predpogoj za uspeh. Uspeh pa je tudi svoboda, ki običajno ni dana, temveč izbojevana.
