Tiskane izdaje
Podobno hišo je družina iskala že dlje časa. Paul je bil do srede devetdesetih let eden od menedžerjev slovitih Dire Straits, zato so imeli več domov, ampak zdi se, da nobenega pravega. Iskali so ga dolgo in odločile so ptice. Ko so stali na trati pred to hišo, je priletel vodomec in kocka je padla. Paul je že od mladih let ljubitelj ptičev in je imel v svoji otroški sobi celo tapete s podobo – vodomca. Drugi podatek, ki je nagnil tehtnico v prid nakupa, je bila bližina reke. Paul je namreč tudi strasten ribič. Vodomčeva koča je postala skoraj edina stalnica v njihovem življenju. Tu družina preživlja del poletnih počitnic in vse pomembnejše praznike, predvsem božič.
Hiša ima šest spalnic in je zgrajena iz opeke. Prvič so jo v register vpisali v osemnajstem stoletju, vendar je najbrž precej starejša, pripoveduje lastnik. Verjetno, nadaljuje, stoji na prostoru, ki so ga nekdaj zasedale hiške delavcev v bližnjem mlinu. Današnjo obliko je dobila v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Njena prednost so debeli zidovi, ki pozimi toploto zadržujejo znotraj, poleti pa zunaj. Notranjost prinaša tipično podobo angleške podeželske koče. Ohranilo se je namreč veliko izvirnih lesenih okraskov in stebrov. Vse to so dodatno okrasili novi lastniki, ki svoje navade opisujejo kot sračje. Nikoli namreč ničesar ne zavržejo in venomer nosijo na kup nove stvari. Njihova ljubezen glede notranje opreme so prav predmeti, ki izražajo preprosto, podeželsko robustnost in znanje starih rokodelskih mojstrov. Druga izstopajoča posebnost, ki priča o zbirateljskem značaju lastnikov, je keramika.
Ko so se priselili v hiško, so odkrili, da je notranjost razmeroma dobro ohranjena, tako da so se jo odločili pustiti pri miru. Tisto, kar pa je bilo vseeno treba prenoviti, so opravili pod vodstvom strokovnjakinje za notranjo opremo Roberte Gordon-Smith. Izbrali so barvne sheme, ki so bile ubrane glede na starost hiše in okolje, v katerem je, hkrati pa so vnesle nekaj svežine. Najbolj so se potrudili s kuhinjo, ki je bila do tedaj zabasana z orjaškim hladilnikom ter opremljena s pohištvom iz različnih materialov. Hladilnik so nadomestili z manjšim in tako celo odprli pogled, ki se zdaj razteza čez travnike do reke. Omarice so prebarvali v pastelno barvo, da je prostor svetlejši.
Dela so potekala tudi na vrtu. Okolico so tako pametno zasadili s trajnicami, da bogato zelenino vse leto podčrtavajo pisane barve cvetja. Ker je posestvo veliko in ima čudovito lego na bregu reke, so si privoščili velik vodni vrt, z mostičkom v Monetovem slogu vred, s perunikami in seveda divjo vodno perjadjo. Imajo celo lasten vodomčev breg, kjer ti ptiči gnezdijo. To je velika posebnost, saj gre za tako redke ptice, da bi morali sicer dobiti posebno dovoljenje, če bi jih hoteli opazovati. Tako pa lahko kar na domačem vrtu gledajo, kako živijo, gnezdijo, se bojujejo. »Vidimo celo njihov zarod in se zaradi njih zbudimo ob prvi jutranji zori. Kakšen privilegij je to,« pravi razneženi Paul.
V več letih se je na njihovi vrtni trati zvrstilo brez števila piknikov, porok in rojstnodnevnih praznovanj, gostili so celo vaške veselice z glasbo, plesom in družabnimi igrami. »Čudovito okolje je,« pravijo lastniki. Ampak, dodajo, kadar pridejo v Vodomčevo kočo, se večinoma držijo kar v njej ali na vrtu in ne zahajajo v vas. »Ta hiša je vse, kar potrebujemo.«
