Lokalna samouprava: v zadnjih letih vse več nalog, denarja ne

Ljubljana – Dvajset let po začetku reforme lokalne samouprave še vedno ni dolgoročne strategije njenega razvoja. Prihajajoča Cerarjeva koalicija je zdaj zapisala njeno pripravo v sporazum, hkrati so tudi oktobrske lokalne volitve priložnost za nov premislek.

Koalicijski sporazum Cerarjevih partneric na področju lokalne samouprave predvideva pripravo strategije še v prvi polovici mandata. Strategija naj po njihovem odgovori na ključna vprašanja v zvezi z ustanovitvijo pokrajin, poudarek mora biti na združevanju občin in reformi sistema financiranja občin. Sporazum tudi predvideva, da bo reforma lokalne samouprave potekala skupaj s pripravo reforme teritorialne organizacije države. Hkrati predvideva »posebno in samostojno institucionalno rešitev v sistemu«, potem ko je lokalni nivo z ukinitvijo službe vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko ostal brez ustrezne povezave z ­državo.

Za ustanovitev pokrajin

Prav tako je po njihovem treba ovrednotiti in redefinirati kriterije in merila za bolj učinkovito delovanje in povezovanje občin, kot tudi proučiti možnosti za morebiten prenos nekaterih nalog s pristojnosti državne uprave na lokalno raven. Med drugim obljubljajo podporo tudi pri črpanju evropskih sredstev ter proučitev instituta odpoklica župana in občinskih svetnikov.

Boštjan Brezovnik s katedre za javno upravo pri mariborski pravni fakulteti in direktor inštituta za lokalno samoupravo meni, da sporazum prinaša pomembne smernice za razvoj lokalne samouprave, a hkrati opozarja, da za ustanovitev pokrajin, kar bi bilo po njegovem treba nujno izvesti, doslej ni bilo političnega konsenza.

»Stroka je pripravila vse potrebno, a se politika ni nikoli poenotila o tem, koliko in kakšne pokrajine bi potrebovali,« pravi Brezovnik, ki je bil med drugim član strateškega sveta za regionalizacijo, ki ga je leta 2009 imenoval predsednik vlade. Svet je tedaj predlagal, naj se najprej ustanovijo tri pokrajine, šele nato bi prišlo do nadaljnje teritorialne členitve. »Ustanovitev pokrajin bi bila nujna predvsem zato, ker se vedno znova izkaže, da so občine neučinkovite pri izvajanju določenih pristojnosti, predvsem ko gre za okolje, ravnanje s komunalnimi odpadki in pitno vodo,« ocenjuje Brezovnik. Po njegovem bi bilo smiselno pristojnosti, ki so vezane predvsem na infrastrukturo, kot je denimo vzdrževanje občinskih cest, prenesti na novo raven lokalne samouprave, kot tudi tiste, ki so zdaj v pristojnosti države, pa jih ta slabo izvaja. Brezovnik pri tem navede primer vzdrževanja ­­državnih cest.

Čeprav nasprotniki uvedbe pokrajin med drugim opozarjajo, da bi z vpeljavo še ene lokalne ravni tudi ta lahko bila plen posameznih političnih strank, Brezovnik to zanika. »Tega ne smemo posploševati na vse občine. Pozitivni učinki vzpostavitve pokrajin bi bili vendarle bistveno večji od morebitnega vpliva državne politike.«

Slaba upravljavska sposobnost

Zadnji podatki, objavljeni v lanski številki revije Lex Localis, ki jo izdaja Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor, so pokazali, da ima več kot polovica od 98 analiziranih občin srednjo stopnjo upravljavske sposobnosti, skoraj tretjina pa nizko. Zgolj 17 odstotkov slovenskih občin, ki so bile zajete v raziskavi, ima visoko stopnjo upravljavske sposobnosti. »Problem je, da je v upravah slovenskih občin zaposlenih premalo zadostno usposobljenih kadrov. To se kaže tudi v primerjavi z drugimi državami, kjer imajo občine zagotovljena podobna finančna sredstva, ki so podobno velika in imajo podobne pristojnosti,« poudarja Brezovnik. »Slovenskim občinam se je vseskozi nalagalo vedno nove pristojnosti. Obseg nalog se je v zadnjih petnajstih letih povečal vsaj za dvakrat, medtem ko se je obseg finančnih sredstev povečal zgolj za okoli 0,5 odstotka BDP,« opozarja pravnik.

Po njegovem je takšno stanje nevzdržno. »Upravljavska sposobnost občin, torej učinkovito in kakovostno izvajanje storitev, se slabša, ker ni dovolj ustreznega kadra in primernega financiranja.« Ker ni pričakovati, da bi se sredstva, namenjena lokalni samoupravi, zaradi gospodarskih razmer povečala, Brezovnik predlaga reformo javnih zavodov in podjetij: »Njihovo število bi bilo treba zmanjšati, ker so brez ustreznega javnofinančnega nadzora. Tamkajšnje zaposlene bi priključili občinskim upravam in s takšno racionalizacijo prihranili kar nekaj sredstev.«

Povezovanje že v praksi

Čeprav se je število občin doslej vseskozi povečevalo – z 62 pred 20 leti do današnjih 212 –, Brezovnik ne vidi potrebe po njihovem združevanju. Pravi, da se v praksi to namreč že dogaja. »Koncept občin je pri nas primerno zastavljen, se pa pojavljajo anomalije, med drugim nastajajo občine z manj prebivalci, kot jih predvideva zakon o lokalni samoupravi.«

Brezovnik sicer meni, da se je vendarle kar nekaj manjših občin pokazalo za bolj učinkovite pri izvajanju svojih pristojnosti: »Bolj kot poseči v organizacijske strukture obstoječih občin je treba uvesti drugo lokalno raven, s katero bi dejansko odpravili anomalije, decentralizirali državno ureditev in hkrati centralizirali področja, na katerih so občine neuspešne.«