Tiskane izdaje
Ljubljana – Zdravniške organizacije – zbornica, društvo, Fides in združenje zasebnikov – opozarjajo, da bo prenovljen zakon o zdravniški službi slabo vplival na zdravstveni sistem in bolnike. Sogovornica Helena Mole, koncesionarka, je dejala, da bo nov način razpisovanja specializacij prinesel še več »mrtvih duš«.
Z »mrtvimi dušami« zdravniki imenujete pojav, ko ZZZS nekomu plača zdravstveni program, ta pa nima zdravnika, da bi ga izvedel. ZZZS torej plača za neobstoječega zdravnika. Ali ne bodo prav razpisi specializacij na zahtevo zavodov omogočili, da bodo zavodi lahko popolnili kadrovske primanjkljaje?
»Mrtve duše« je omogočil prejšnji sistem razpisovanja specializacij. Zdaj jim bo to z novim zakonom spet omogočeno. Zavodi imajo kronične težave s privabljanjem zdravnikov v odročnejše kraje. Nov način razpisovanja specializacij tega ne bo spremenil. To ni prava smer. Potrebovali bi druge vzvode.
V čem se razlikujeta sedanje in z novim zakonom predpisano razpisovanje specializacij?
Zdaj imamo kombinirani način. Zbornica na podlagi sporočenih potreb po zdravnikih v javnih zavodih in na podlagi lastnih izračunov, koliko zdravnikov katere specialnosti kje v državi potrebujemo, predlaga ministrstvu število in razpored zdravniških specializacij po regijah. Tako se počasi razvija mreža izvajalcev. Če bi zakon v ospredje postavil potrebe bolnika, kar v koordinaciji zdravniških organizacij nenehno poudarjamo, bi moralo ministrstvo kot ustanovitelj zavodov glede na potrebe bolnikov v soglasju s stroko vnaprej določiti, kje bomo razvijali katero od specialnosti. Finančne zmožnosti ne dopuščajo, da bi povsod, v vseh bolnišnicah delali vse. Ta način razpisovanja specializacij ni bil popoln, zato si je zbornica v zadnjem času prizadevala za nacionalni razpis specializacij. Zakon pa gre zdaj v povsem drugo smer: specializacije bodo razpisovali zavodi, kar smo že imeli, pa se ni obneslo.
Zakaj se ni obneslo?
Takrat so izbirni postopki za specializacije potekali v samih javnih zavodih. Bili so daleč od objektivnosti. Če izdam javno skrivnost; smo marsikdaj že v naprej vedeli, za koga je razpis napisan. Zdravniki še zdaleč nismo imeli odprtih možnosti za pridobitev specializacije. Ko je odločanje prešlo v roke zbornice, je postalo objektivnejše. V Evropi so različni sistemi, a vsi delujejo v smeri objektivizacije. Pri nas pa želi ministrstvo nazaj sistem, ki ni bil dober.
Toda v zadnjem času je tudi veliko govora o tem, da bolnišnice nimajo v rokah lastne kadrovske politike ...
Sami razpisi k izboljšanju stanja ne bodo nič pomagali. Mladi zdravniki takoj po diplomi odhajajo v tujino. Zagotoviti jim je treba dobre delovne pogoje, da ne bodo delovno razpeti na več koncev, da ne bodo preobremenjeni. Ko mlad človek posluša o težkih delovnih pogojih, o izgubah, ko je v negotovosti glede izbora specializacije, se še toliko prej odloči oditi tja, kjer je okolje stimulativno in je njihovo delo cenjeno. Pri nas je prav obratno. In s takimi zakoni, kot jih sprejemamo, se ne bo prav nič spremenilo.
Specializant, torej zdravnik, ki še nima licence, bo po novem k sebi vpisoval paciente in zanje skrbel. Zakaj temu nasprotujete?
Mladim bo prezgodaj naloženo, da v celoti skrbijo za paciente. Izobražujejo se še, zato jih ni v ordinacijah. Ta čas, na primer dva ali tri dni v tednu, bo moral za njihove paciente skrbeti nekdo drug. Torej bo to le navidezna opredelitev pacientov. Na tej točki je naš protest še posebno odločen, ker ministrstvo ni upoštevalo stroke. Ni nam jasno, zakaj ni bilo sodelovanja.
Ali ni predsednica zbornice Zdenka Čebašek Travnik sodelovala pri nastajanju zakona?
V začetni fazi so bili pogovori, a je lahko vplivala le na manjše zakonske spremembe, kot so, na primer, članarine zbornice in podobno. Ključne stvari pa so bile v zakon vnesene mimo nje, brez zbornice. Soglasja za tak zakon od zdravniške zbornice ni bilo, kot tudi ne od drugih zdravniških organizacij. Krovne zdravniške organizacije ponovno opozarjamo na nespametno sprejemanje zakonov brez sodelovanja strokovne javnosti, kar se bo v prihodnosti gotovo pokazalo v negativnih posledicah pri izvajanju. Ne le za stroko, ampak posledično tudi za posameznika, ki bi pri sprejemanju vseh zdravstvenih zakonov moral biti v središču.
