Tiskane izdaje
Ljubljana – Še vedno imamo dobro zdravstvo, res pa je, da zadnje čase ne sledimo več razvoju. Dodatnih 30 milijonov evrov na leto, ki so bili namenjeni novim programom, ni več. Dolgoročno se to utegne poznati v zaostanku medicine – in v določenih posledicah.
S temi besedami je minister za zdravje Tomaž Gantar danes postavil okvire stanju duha, ki zdaj navdaja slovensko zdravstveno sfero, in se spretno izognil konkretnim napovedim. Katere so »določene posledice«, kako jih bodo občutili zdravniki in drugi zaposleni v zdravstvu, kako se bodo varčevalni ukrepi kazali v skrbi za bolnike, kako bo pomanjkanje zdravnikov vplivalo na dostopnost do zdravljenja, njegovo pravočasnost in učinkovitost in kaj se bo dogajalo z naborom pravic, med katerimi je že zdaj prenekatera le še zapis na papirju, pa zavarovanci oziroma pacienti tako in tako ugotavljajo na lastni koži.
Danes bi vlada morala obravnavati predlog intervencijskega zakona, a je minister predlagal zamik obravnave, v še zadnjem poskusu iskanja koalicijskega konsenza in podpore, ki naj bi začasno pripomogla k rešitvi zdravstvene finančne krize. Izvajalci nadaljnjega zniževanja cen zdravstvenih storitev namreč ne bi več zdržali, »toda če ne bo drugih rešitev in dodatnih sredstev, bo verjetno treba razmišljati tudi o takšni možnosti«, ugotavlja Gantar, ki verjame, da bo predlagana rešitev vendarle sprejeta. Sicer po vsej verjetnosti ne bi več ne sedel na ministrskem stolčku ne sodeloval na današnji okrogli mizi, kajti, kot je dejal med razpravo: »Prevzemam odgovornost in pripravljen sem oditi, če predlagane spremembe ne bodo sprejete.«
Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic v Ljubljani, opozarja, da se je povečalo število pritožb; lani jih je obravnavala 152, letos pa se jih je samo do septembra nabralo 220. Največ slabe volje povzročajo očitno vse pogosteje kršene pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe (40 odstotkov), kar je brez dvoma povezano tudi z varčevalnimi ukrepi.
Kje smo in kam gremo
Slovensko zdravstvo, ki premore 26 bolnišnic in 60 zdravstvenih domov, se s številnimi kazalniki umešča med najboljše na stari celini – čeprav je pri nas zdravnikov kar 25 odstotkov manj od povprečja v EU in se na prebivalca porabi 30 odstotkov manj denarja ter celo čeprav smo po povprečnem številu specialistov družinske medicine na prebivalca na dnu evropske lestvice, za nami so le Grčija, Madžarska in Poljska. Kaj torej narediti, da se razmere ne bodo poslabševale?
»Kakšna je sposobnost slovenske vlade, da vodi Slovenijo, če se ne zmore uskladiti niti o intervencijskem zakonu, ki bi omogočil preživetje zdravstva vsaj do konca leta?« se sprašuje predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides Konrad Kuštrin.
Slovensko zdravništvo še vedno nima strokovnih normativov in standardov, ki so sicer na strokovni ravni že sprejeti, obtičali pa so na ministrstvu za zdravje. In to čeprav bodo, ko bodo sprejeti, varovali bolnike in dobre zdravnike, navsezadnje pa bodo omočili tudi nedvoumno ugotavljanje razlik v kakovosti in količini zdravniškega dela. Pri tem se Kuštrin zaveda, da jih vodstvo zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ne bi sprejelo oziroma bi bilo pripravljeno sprejeti le zavarovalniške, po katerih pa bi bile po Kuštrinovi metaforični razlagi »bolnišnice videti kakor klavnice«.
In kaj pravi generalni direktor ZZZS Samo Fakin? Na zavodu so pred tednom dni izdelali strateški razvojni načrt, ki ga nameravajo sredi oktobra dati v javno razpravo. Ta dokument naj bi, tako Fakin, pojasnil, »kako bodo finance, ki so kri sistema, vplivale na dostopnost storitev v zdravstvu«.
Prof. dr. Matjaž Zwitter z Onkološkega inštituta Ljubljana pa je prepričan, da naše zdravstvo potrebuje bistveno bolj konkretne in pogumne spremembe od predlaganih. Po njegovem mnenju morajo biti cene v zdravstvu konkretne, ne postavljene v obliki pavšala, ki ga resnični strošek presega tudi za deset- ali 20-krat, predvsem pa je treba k varčevanju pritegniti tudi paciente, s participacijo.
Pacienti so za zdaj ostali bolj ali manj brez besed. Niti jasnega odgovora o tem, kaj lahko pričakujejo v prihodnje, še niso dobili. Posledice (ne)ukrepanja v zadnjih 15 letih pa so, žal, predvidljive.
