Varnostnik ne potrebuje niti osnovne šole

Ljubljana - Zasebne varnostne službe, na katere so vrgle veliko senco aferi Global, Lipa in kraja orožja iz Povhove jame pri Pivki, varujejo tudi številne objekte državne in javne uprave, celo ministrstvo za notranje zadeve. V tujini zasebni varnostniki varujejo tudi vojašnice in vojaška skladišča, strokovnjaki pri nas pa priznavajo, da slovenska zasebna varnostna skupnost za take naloge z zdajšnjo mentaliteto minimalnega vložka in maksimalnega dobička še ni dovolj zrela. Koncept parlamenta ali vlade, ki ga varujejo varnostniki, katerih stanovski kolegi po lokalih s pestmi obdelujejo bolj ali manj nedolžne obiskovalce, se zdi marsikomu skregan z zdravo pametjo, a Marjan Miklavčič z ministrstva za pravosodje, ki se ukvarja z varovanjem sodniške infrastrukture, pravi, da je zasebno varovanje sestavni del državne in javne uprave in bo tudi ostalo. Prvič, ker je cenejše, in drugič, ker je tako visoko usposobljene policiste mogoče uporabiti za bolj zahtevne naloge, kot so nočni obhodi ali posedanje v recepciji. V tem pogledu je zanj prelomno leto 2006, saj je dotlej naraščalo tako število lažnih obvestil o podtaknjenih bombah kakor izpadov obiskovalcev na sodišču. Varnostna izziva sta navsezadnje tudi nova gripa in finančna kriza. Še posebno kriza se kaže tudi v reakcijah ljudi na sodišču.

Sodišča so naredila velik korak na področju varovanja, ko je ministrstvo za pravosodje izdelalo študijo in analizo o stanju varnostnih sistemov sodišč in drugih pravosodnih organov s predlogom varnostnih izboljšav in prednostnih nalog in pravilnik o določitvi varnostnih standardov poslovanja sodišč in v njih določilo varnostna merila, ki jih je treba upoštevati pri ustvarjanju varnostne politike sodišč in vseh pravosodnih organov.

Pred letom 2006 je sodni red namreč določal, da naloge varovanja opravljajo varnostniki. Če teh ni bilo, je lahko ukrepal kateri koli pooblaščeni uslužbenec, torej državljan brez kakršnega koli varnostnega urjenja.

Pravosodna policija in zunanji pogodbeniki

Seveda pa so zasebniki le del prihodnjega sklopa varovanja sodišč, je poudaril Marjan Miklavčič. Pravosodna policija, ki je že ustanovljena, a še nima dovolj policistov, bo izvajala najpomembnejše varnostne naloge načrtovanja, ukrepanja in spremljanja varnostnih situacij. Klasično obliko varovanja v nočnem času in, na primer, fizične preglede pa bodo prevzeli zunanji pogodbeniki.

Da zasebne varnostne agencije kljub skoraj dvema desetletjema izkušenj, pestijo »otroške bolezni«, se je strinjal tudi Miklavčič. V Španiji, na primer, opravljajo naloge varnostnega menedžmenta upokojeni žandarji oziroma policisti, državljani in varnostniki jih zelo spoštujejo. Seveda pa je človek s tremi desetletji policijskih izkušenj v Španiji tudi primerno plačan. Da bodo naše zasebne varnostne agencije morale več vlagati v človeške vire, kaže tudi to, da ima ministrstvo še vedno preveč opraviti z nadzorom in opozarjanjem zasebnih varnostnih agencij. Miklavčič ne dvomi o njihovem izboljšanju, a se strinja, da še niso dosegle potrebne kakovosti. Pritegniti bodo morale profesionalce s sorodnih področij - velika spodbuda pa so po njegovem mnenju tudi zahteve državnih organov, še posebno ministrstva za pravosodje, saj je varovanje državnih ustanov velik posel. Prepričan je tudi, da bodo propadle tiste varnostne agencije, ki se ne bodo odrekle ekstremnim dobičkom in ne bodo vlagale v ljudi, saj bodo najemniki hoteli kakovost, to pa pomeni urejenost, psihofizično kondicijo in tudi primerne plače.

Tomaž Čas s fakultete za varnostne vede pravi, da naše zasebne varnostne službe dobro opravljajo delo. Nič spornega se ni zgodilo pri varovanju ljudi, premoženja ali prevozov denarja, javnih in športnih prireditvah - zataknilo se je pri varovanju nočnih lokalov, ki je zelo specifično, hkrati pa pomeni le dva do tri odstotke vsega zasebnega varovanja pri nas.

Nič zaposlovanja na daljši rok

Varnostne službe pesti, da se ljudje tam na daljši rok ne zaposlujejo, ampak je za marsikaterega varnostnika služba le začasna rešitev. Na kakovost zasebnih varnostnih služb je zelo vplivala zakonodaja, je opozoril Tomaž Čas. Prvi zakon iz leta 1994 je določal, da morajo imeti varnostniki srednjo strokovno šolo, zakon iz leta 2003 pa te izobrazbe ne predpisuje. Za varnostnika zadostujejo pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije oziroma 92 ur izpopolnjevanja in usposabljanja, to pa načeloma - in nekoliko banalizirano - pomeni, da je danes lahko varnostnik načeloma nepismen in z nedokončano osnovno šolo.

V povečevanju kakovosti zasebnega varovanja se tudi ni izkazala Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, je poudaril Čas. Zagovarjala je predvsem sistem nacionalnih poklicnih kvalifikacij, sčasoma pa se je zelo spremenilo tudi njeno članstvo. Sprva so bili člani predstavniki zasebnih varnostnih služb, strokovnjaki, uporabniki, zavarovalnice in banke, pozneje pa so ostali samo še izvajalci. Leta 2003 ji je zakon odvzel pravico do izdajanja licenc, predlani pa tudi pooblastila za izpopolnjevanje in usposabljanje.

Laiki pogosto mislijo, da velika podjetja odmevnih imen pomenijo tudi kakovost, a ni vedno tako. Večja podjetja se poleg varovanja ukvarjajo tudi z drugimi dejavnostmi, kot je upravljanje hiš, čistilni servis in podobnim, to pa pomeni, da zmorejo uporabnikom ponuditi cenejše storitve in so zato bolj konkurenčna od malih podjetij. Ali to hkrati pomeni, da je malo podjetje, ki se ukvarja samo z varovanjem, zato tudi boljše, pa je drugo vprašanje, je dejal Tomaž Čas.

Iz četrtkove tiskove izdaje Delo