Tiskane izdaje
Ljubljana – Predstavitev prenove gospodarskih vidikov zdravstva pod vodstvom prof. dr. Maksa Tajnikarja je danes napolnila predavalnico ekonomske fakultete; prišlo je okoli 200 povabljenih. Razprava je pokazala izjemno različne poglede na razvoj zdravstva. Ministrice za zdravje ni bilo.
V trenutku, ko 250.000 bolnikov čaka na zdravstveno storitev (podatki Sama Fakina, ZZZS), in ob tem, da zaradi splošne podfinanciranosti zazija vsako leto v sistemu 40 milijonov evrov velika luknja (Petra Došenovič z ekonomske fakultete), prebivalci pa se starajo, zato stroški za zdravstvo rastejo, je nujno nekaj spremeniti. V tem so si bili razpravljavci enotni, kot tudi v oceni, da je zdravstvo najpomembnejša politična tema v državi, ki tudi najbolj žuli ljudi.
Domači in tuji nasveti
»Mi, ki smo tu zbrani, vemo o zdravstvu v Sloveniji vse in veliko o zdravstvu v svetu. Slovenci nočemo biti bantu črnci brez sodobnega zdravstva,« je dejal Maks Tajnikar, ki – tako kot drugi – ni mogel razumeti, da ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc čaka na tuje eksperte, za domače pa se ne zmeni. »Tuji 'eksperti' trkajo na naša vrata in nas sprašujejo osnovne stvari. Nič ne vedo, niti slovenskega jezika ne, in ne razumejo našega sistema,« je dejal Tajnikar.
Razpravljavci so vsi po vrsti poudarjali veliko vrednost dejstva, da imajo o čem razpravljati, se pa s predlogi rešitev Tajnikarjeve skupine vsi niso strinjali. Precej enotni so bili v tem, da je treba zdravstvene zavode upravljati kot gospodarske družbe, veliko bolj razdeljeni pa so bili glede pravic. To je seveda tudi najobčutljivejše vprašanje. Za sedanjo univerzalno košarico ni dovolj denarja.
Skupina je predlagala razdelitev pravic na košarico A (financirano iz javnih sredstev v okviru ZZZS) in košarico B (financirano skozi zasebne domače in tuje zavarovalnice). V košarici A so bolnišnične storitve, preventiva, urgenca, dolgotrajna oskrba in paliativna nega; za starejše od 65 let, otroke do 19. leta in brezposelne pa tudi vse druge storitve.
V košarici B najdemo osnovno zdravstvo, zobozdravstvo, specialistične preglede, porodništvo, babištvo, zdravilišča, zdravila, medicinskotehnične pripomočke in zdravljenje v tujini (reformo smo obširneje predstavili v včerajšnjem časopisu).
Od pohval do katastrofe
Tomaž Gantar (Desus), bivši minister za zdravje, zdaj predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo, je ocenil, da se v predlogih skriva veliko pasti: »Nisem navdušen nad takšno delitvijo pravic. Ne moremo tako velikega dela zdravstva prepustiti zasebni iniciativi. Ne zdi se mi smiselno, da bi imeli dve obvezni zavarovanji. Po tem predlogu bi delovno aktivni prebivalci plačevali bistveno več. Če bo zavarovanje za košarico B prostovoljno, ne more biti v njej osnovnega zdravstva. Podpiram preoblikovanje bolnišnic v avtonomna javna podjetja, a njihov lastnik mora ostati država. Z odprodajo bolnišnic in zdravstvenih domov se ne strinjam.«
Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina je bil tudi zadržan: »Predstavitev reforme je naredila name pozitiven vtis. A do razdelitve pravic, ki so jo pripravili ekonomisti, smo zdravniki skeptični. Naše stališče je, da spadajo v košarico A storitve z veliko dodano vrednostjo za zdravje bolnika, v košarico B pa predvsem tisto, kar imajo v Evropi in v ZDA v prosti prodaji na samopostrežnih policah. Zdravniki vemo, kaj lahko brez večje škode za zdravje damo v neko drugo košarico. Lahko svetujemo, odločitve o tem pa niso naša naloga.«
V. d. direktorja ZZZS Samo Fakin je opozoril, da je košarica B v nasprotju z evropskimi praksami in priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije: »Izključiti osnovno zdravstvo iz javnega zdravstva pomeni socialnomedicinsko katastrofo in podražitev sistema, saj bolnikov ne bomo več ulovili, ko bodo malo bolni ali še zdravi, ampak pozneje, ko bodo zelo bolni.« Dodatni viri za zdravstvo so po njegovem v splošnem proračunu, nekateri so menili, da v višji prispevni stopnji.
To misel je kategorično zavrnila Irena Popovič z ministrstva za finance, ki je pohvalila predlog Tajnikarjeve skupine: »Top tema v EU so previsoki stroški dela. V Sloveniji so problem prispevki delojemalcev, medtem ko smo po dohodnini podpovprečno obremenjeni. Rezerve bi bilo morda treba iskati pri obremenitvah posameznih skupin prebivalcev.« Tudi Milojka Novak z ameriške gospodarske zbornice (ni jasno, zakaj je bila med uradnimi predavatelji) je kot ključno stališče navedla, da se gospodarstva ne sme dodatno obremeniti.
Smetana solidarnosti
Lučka Boehm, predstavnica sindikatov, je menila, da je reforma pisana na kožo zasebnim zavarovalnicam: »Poslovneži si vzamejo smetano zase, skupaj s starejšimi se znebijo 80 odstotkov vseh stroškov, vzamejo ljudem osnovno zdravstvo, brez katerega nihče ne more. Delovno aktivnih se ne sme dodatno obremeniti, medtem ko 620.000 upokojencev ne bo plačevalo dodatno nič.«
»To ne drži: starejših od 65 let, ki ne bi plačevali, je 330.000, vsi drugi pa so mlajši upokojenci, ki bi plačevali tudi drugo obvezno zavarovanje,« je pojasnil Mitja Čok z ekonomske fakultete.
V razpravi se je tudi sicer kazal medgeneracijski razkol. Medtem ko so zdaj že upokojeni strokovnjaki menili, da je treba sistem ohraniti čim bolj solidaren, je predstavnik Gospodarske zbornice Slovenije dejal, da mladi ne verjamejo v solidarnost, prispevno stopnjo za upokojence pa je treba povišati. Maks Tajnikar je poudaril, da bi reforma povečala solidarnost, a ga niso razumeli.
Andrej Možina je spomnil, da reforma zdravstva nikjer v svetu ne uspe brez podpore predsednika vlade. Mija Pukelj iz kabineta premiera Mira Cerarja si obeta, da »težave ne bomo reševali po slovensko, stopiti bi bilo treba skupaj, se uskladiti in imeti v mislih človeka«. To so – med drugim – poudarjali vsi.
