Več kot 4000 ljudi brez strehe nad glavo

Ljubljana – V Sloveniji je bilo lani uradno zabeleženih 4015 brezdomnih oseb, njihova povprečna starost je med 50 in 55 let. Pri Slovenski mreži organizacij za delo z brezdomnimi osebami, kjer opozarjajo, da so dejanske številke še večje, so zdaj pripravili strategijo brezdomstva v Sloveniji.

Vsak ima svojo življenjsko zgodbo. Eden pove, da so bile težave že doma, da je oče pil, da je bil večkrat tepen kakor sit in da je, čim je mogel, šel po svoje. A ga je zapeljalo na kriva pota in je na koncu ostal dobesedno na cesti. Tudi drugi nima nobenega lepega spomina na otroštvo in niti za to, da bi jih njegovi otroci imeli, ni znal poskrbeti. Izučil se je za poklic, a ni obdržal nobene službe. Pri tretjem je šlo pa vse kar v redu, dokler ni prišla kriza, izguba službe, nato še stanovanja....

Brezdomec je človek brez doma, ki predstavlja varno in primerno bivališče, z ustrezno psihosocialno mrežo, z dostopnostjo do vseh socialnih storitev, ki posamezniku omogočajo človeško dostojanstvo. Tako se glasi definicija, ki so jo oblikovali pri Slovenski mreži organizacij za delo z brezdomnimi osebami. Danes združuje 19 društev, sprejemališč, dnevnih centrov, ambulant. »Leta 2002, ko je nastala, nas je bilo 7. Zdaj nas je precej več, kot je tudi več stisk,« je dejal predsednik mreže Boštjan Cvetič. V petek in soboto bodo pripravili vrsto dejavnosti, od dneva odprtih vrat sprejemališč do okroglih miz in delavnic, ob svetovnem dnevu brezdomstva, ki bo letos potekal pod geslom Stopimo v tuje čevlje.

Potisnejni na rob

Predstavili bodo tudi osnutek strategije o brezdomstvu. »Govorimo o tem, kar je treba tukaj in zdaj, ne o nekih visokoletečih ciljih. Smo ena redkih držav, ki še nimamo strategije. Lotili smo se je zaradi potrebe ljudi po večplastnem sistemu pomoči. Nujno je socialno varstvo, kar nam nekako gre, drugi segment pa je stanovanjska politika, kar pa strahovito šepa. Malo govora je o naslednji zelo pomembni zadevi - zaposlitvi. Tudi brezdomci znajo marsikaj narediti. Med njimi so tudi ljudje, ki so bili nekoč zdravniki, arhitekti in doktorji marsičesa, ogromno obvladajo, a se jim je pač zalomilo. So pa tudi ljudje s končano osnovno šolo, ki so bili pridni delavci. Njihove zgodbe so zelo različne,« je opisal Boštjan Cvetič. S strategijo se želijo približati modelu skandinavskih držav.

Sedanje stanje kliče po vrsti ukrepov. »Izpostaviti želim enega - pohospitalno enoto za brezdomne ljudi. Po eni strani zavetišča in sprejemališča zagotovo niso primerni prostori za nego tistih, ki to potrebujejo po odpustu iz bolnišnic, druga zgodba, ki je posebej pietetna, pa je, da si brezdomci, ki so obnemogli, zaslužijo primerno skrb v svojih najtežjih trenutkih, da zapustijo ta svet na dostojen način,« je izpostavil Boštjan Cvetič. Po njegovih besedah, je umrljivost teh ljudi visoka, in to je na žalost naravni korektiv - če ga ne bi bilo, bi bilo stanje še toliko bolj alarmantno.

Ni enot za družine

Suzi Kvas iz Zavoda Socio v Celju opozarja, da so brezdomci osebe, ki potrebujejo dodatno pomoč, ne le streho nad glavo. Podoba brezdomstva se je v zadnjih letih spremenila - če so bili to nekoč pretežno moški srednjih let, so danes tudi cele družine. Čeprav se postopki deložacije ponavadi vlečejo, se mnoge od teh družin po pomoč na kako institucijo obrnejo šele, ko so izvršitelji že skoraj pred vrati. »Nujno potrebno bi bilo vzpostaviti več terenskega dela z družinami v stiski,« je prepričana Suzi Kvas. Bivalnih enot, kamor bi lahko namestili cele družine, pa praktično ni. Število bivalnih enot in neprofitnih stanovanj je po slovenskih občinah zelo različna, nikjer pa jih ni dovolj. Po nekaterih ocenah bi v tem trenutku potrebovali vsaj 800 bivalnih enot za reševanje ljudi, ki jih deložirajo. Poznavalci opozarjajo, da tudi programi za podporo brezdomcem niso enakomerno razporejeni po državi; zaradi tako imenovanih zakonskih stalnih prijav pa je ogromno tudi skritega brezdomstva - posamezniki, ki prejemajo kake socialne transferje, so namreč lahko registrirani na naslovih centrov za socialno delo ali dobrodelnih organizacij. »Naredimo vse, da ne bo cesta nikomur več dom,« je pred svetovnim dnevom brezdomstva pozvala tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.