Večji vodovodi so varnejši

Prebivalci naselij v občini Loška dolina morajo zaradi fekalnega onesnaženja vodnega vira Obrh – zaradi česar jih je zbolelo več kot 200, desetmesečni otrok iz Loža pa je za boleznijo, ki bi jo lahko povzročila okužena voda, umrl – vodo iz pip obvezno prekuhavati že dobra dva meseca. Pri tem sta brez odgovora najmanj dve vprašanji: kdo je odgovoren, da je iz pip pritekla voda, okužena z bakterijo E.coli, in zakaj je fekalno onesnaženje pitne vode v Sloveniji tako pogosto.

Za zagotavljanje zdravstvene ustreznosti in skladnosti pitne vode z določili pravilnika o pitni vodi je najprej odgovoren upravljavec objekta oziroma naprave za javno preskrbo s pitno vodo, ki mora v okviru notranjega nadzora vodo redno vzorčiti. Če analize pokažejo, da vsebuje snovi, ki so potencialno nevarne za človekovo zdravje, je upravljavec dolžan sprejeti ustrezne ukrepe za dosego zdravstvene ustreznosti in skladnosti pitne vode. »Tudi če so vzorci le občasno zdravstveno neustrezni ali neskladni, se mora dezinfekcija opravljati stalno,« pove Ivanka Gale z Inštituta za varovanje zdravja (IVZ). Direktor JP Komunala Cerknica Stojan Franetič nam je zagotovil, da so vodni vir Obrh ustrezno nadzorovali in stalno klorirali, junijski dogodek pa je bil izjemen. Zaradi obilnejšega deževja konec tedna so pri pooblaščenem zavodu za zdravstveno varstvo naročili odvzem vzorcev pitne vode in ti so dan pozneje pokazali, da je voda močno fekalno onesnažena. Čeprav so prebivalce takoj obvestili o obveznem prekuhavanju, so jo nekateri medtem že zaužili in se z njo okužili.

Da notranji nadzor vendarle ni vedno ustrezen, govorijo podatki Zdravstvenega inšpektorata RS. Ta bdi nad upravljavci sistemov, ki z vodo preskrbujejo več kot 50 uporabnikov. Zdravstveni inšpektorji so v preteklem letu opravili 1021 rednih, 155 izrednih in 186 kontrolnih inšpekcijskih pregledov. Izredne inšpekcijske preglede so izvedli na podlagi sedmih obvestil o sumu na hidrično epidemijo, petih obvestil medijev, dveh odstopov drugih organov, 23 prijav občanov, 45 so jih opravili na podlagi rezultatov vzorčenja in 73 na podlagi predhodnih ugotovitev inšpekcijskega nadzora. Inšpektorji so izrekli 470 inšpekcijskih ukrepov, od tega 431 upravnih (247 odločb o odpravi nepravilnosti in 184 upravnih opozoril) in 39 prekrškovnih. Večina prekrškovnih ukrepov je bila izdana zaradi neustreznega notranjega nadzora ali ker je bila v sistem dana zdravstveno neustrezna voda.

Problematični 
vaški vodovodi

Mikrobiološko varnost pitne vode, kar pomeni tudi pitno vodo brez patogenih (fekalnih) bakterij, teže zagotavljajo predvsem upravljavci manjših sistemov javne preskrbe s pitno vodo. V takšnih je bila lani zaradi fekalne onesnaženosti neskladna približno petina vzorcev. To so sistemi, na katere je vezanih manj kot 1000 uporabnikov. Skoraj popolna neznanka pa je zdravstvena ustreznost pitne vode v vodovodih, ki preskrbujejo manj kot 50 uporabnikov. Navadno so jih zgradili vaščani, ki jih sami tudi vzdržujejo. »Nekateri vaški vodovodi nimajo upravljavcev, pri drugih je upravljanje premalo strokovno ali pa za to delo niti ni interesa,« pove Slavko Lapajne z Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor.

Takšnih vaških vodovodov je še veliko. Po besedah Galetove z vodo preskrbujejo približno deset odstotkov prebivalstva, torej 200.000 ljudi. »Formalno je sicer že opredeljeno, da se morajo manjši vodovodi priključiti na večje sisteme ali pa mora lokalna skupnost zanje določiti upravljavca. Vendar so razmere na tem področju daleč od idealnih,« pritrdi Lapajne. Lani je moralo vodo stalno prekuhavati 34.590 uporabnikov, priključenih na manjše vodovode. To je bilo sicer nekoliko bolje kot leta 2005, ko je bilo v to primorano približno 44.380 uporabnikov, toda ukrepa stalnega prekuhavanja vode sploh ne bi smelo biti, opozarja Ivanka Gale z IVZ. »Prekuhavanje bi moralo biti začasen ukrep. Če je stalen, pomeni, da je nekaj hudo narobe.« Tudi upravljanje manjših vodovodov bi moralo biti redno in strokovno, ne pa da se vsake toliko v rezervoar vrže pest klora, je kritična Galetova.

Poleg tega pri manjših sistemih ni urejeno vodovarstveno območje. »Vodni viri morajo biti zaščiteni z omejitvami glede gradnje, kmetovanja in drugih dejavnosti na območju njihovega zajetja. Ponekod ni komunalne infrastrukture, zaradi česar vodni vir prihaja v stik z oporečno vodo, to pa se pozna pri kakovosti vode. Zato so večji sistemi, kakršne imajo na primer Ljubljana, Maribor in Celje, po tej plati varnejši,« pojasni Lapajne.

Brez obsodbe

K pogostejšemu fekalnemu onesnaženju pitne vode v manjših sistemih pripomore tudi geološka podlaga. Več kot tretjina države je zakrasela, zato se dogajanje na površju hitro pozna v podtalni vodi, ki je naš najpomembnejši vir pitne vode. Na območju večjih aluvialnih vodonosnikov (Murska kotlina, Dravsko polje, Spodnja Savinjska dolina, Krško-Brežiško polje) pa so zgoščene poselitev, prometna infrastruktura in kmetijske površine. »Res pa se večji sistemi preskrbe s pitno vodo širijo, zato se te težave postopoma zmanjšujejo,« je optimističen Lapajne.

Zakrasela pokrajina s številnimi luknjami in vrtačami gre na roko tudi povzročiteljem kaznivih dejanj onesnaženja pitne vode (336. člen novega oziroma 337. člen starega kazenskega zakonika). V obdobju 1995–2009 je bilo med obravnavanimi kaznivimi dejanji zoper okolje, prostor in naravne dobrine najmanj ravno primerov onesnaženja pitne vode (41). Nikoli jih ni bilo več kot pet v posameznem letu. Še manjši je tožilski in sodni izkupiček. Med letoma 2006 in 2010 je bilo zaradi onesnaženja pitne vode ovadenih 20 polnoletnih oseb, pred sodnim senatom pa se je pravnomočno končal postopek proti dvema. Pri eni (leto 2007) je bil postopek ustavljen zaradi drugih razlogov, drugo (leto 2008) pa so zaradi pomanjkljivih dokazov obtožbe oprostili.

»Če je vodni vir ranljiv ali premalo zavarovan pred mikrobiološkim onesnaženjem, je treba vodo iz njega pripravljati, kar pomeni, da je treba izvajati najmanj dezinfekcijo. Če je priprava vode predraga, bi morala lokalna skupnost poiskati drug vodni vir,« pravi Galetova. Lapajne pa opominja, da tega ni mogoče začeti uporabljati čez noč. »Preskrba s pitno vodo je dolgoročni proces. Slediti mora porabi in temu primerno je treba iskati dodatne vodne vire ali se povezati z večjimi vodnimi sistemi. Marsikatera lokalna skupnost je pri preskrbi s pitno vodo zaspala.«