Večni Pukšič se poslavlja

Destrnik – Kot iz topa izstreli izmerjeni čas, ki je gotovo eden najdaljših županskih v zgodovini sedanje države. Še toliko bolj, ker je bil izvoljen že na (kvazi)županskih volitvah, ki so bile razpisane še pred ustanovitvijo novih slovenskih občin. Nekako futuristično je takratna krajevna skupnost Destrnik, ena od več kot tridesetih v takratni ptujski občini, že maja 1992 razpisala volitve za župana, na katerih je Franc Pukšič gladko zmagal. »Edini župan takrat v krajevnih skupnostih sploh, torej prvi slovenski župan,« dodaja.

Ne more skriti, da mu ni bilo lahko zapustiti županske pisarne, a jo je zaradi jesenske ponovne izvolitve v slovenski parlament (pete zapored) pač moral. Vsaj zadnji županski mandat bi mu bili morali pustiti do konca, je prepričan. Če ne bi bili sredi mandata ljudem na silo iztrgali županov, ki so si jih izvolili, bi Pukšič županovanje zaokrožil z dvema desetletjema in bi bil zadovoljen.

Destrnik se je v njegovem času tako spremenil in dobil toliko novosti, da bi župan po količinskih merilih med vsemi zagotovo še enkrat zmagal. Čeprav slovenska javnost tega malega, srboritega, jezičnega in včasih celo preveč energičnega moža pozna zgolj po podobah in nastopih iz parlamenta, pa je njegova politična formula nastopanja in vodenja na rajsko lepih in blagih gričih Slovenskih goric rojevala konkretne sadove kot po tekočem traku. Tudi s številnimi zapleti in konflikti, a rezultati so ostali.

Traktorski naskok

Pa saj je v politiko že vstopil s konfliktom: nekega oktobrskega jutra 1992 okrog štirih zjutraj, ko je na Ptuj pripeljal 200 Destrničanov z 20 traktorji in obkolil pošto. Poštarji so takrat od telefona željnih krajanov že dobili po 5000 mark za priključek, zahtevali pa so še enkrat toliko. Tu je zavrelo, in ko je k vrelemu loncu stopil Pukšič, se je poštna zahteva razkuhala. Ne le da ni več zahtevala novih pet tisočakov v nemških orlih, ampak je 1500 že vplačanih mark celo vrnila. Je torej bilo kaj čudnega, da so takoj zatem Pukšiča izvolili za prvega župana krajevne skupnosti? Pa ni odnehal pred ptujsko pošto. »Pred štirimi leti je Pošta vsem Slovencem, ki so preplačali telefonske priključke, morala vrniti 180 milijonov evrov. To je moje poslansko remek delo. Tri mandate sem se mučil za to,« pravi danes. Tudi prvo pravo županovanje je bilo konfliktno. Država je ustanovila občino iz treh krajevnih skupnosti – k Destrniku je dodala Trnovsko vas in Vitomarce (pozneje Sv. Andraž v Slovenskih goricah), sedež pa določila v Trnovski vasi, kar je bilo jedro spora za Destrničane in Pukšiča. Ta je v drugem krogu zmagal na volitvah za župana in že v prvem statutu troedine občine se je znašla zapisana želja, da želijo tri krajevne skupnosti vsaka svojo občino. »Bili bi jih že dobili, če bi imeli v Ljubljani v parlamentu botra, kot sta ga v Ludviku Toplaku imela kraja Juršinci in Dornava, ki sta kljub majhnosti postala samostojni občini, večji Destrnik pa tega ni mogel. Na sedanjih volitvah kandidira za župana celo nekdo, ki je takrat naši vasi Placar in Janežovce hotel odcepiti od Destrnika in ju priključiti Ptuju.«

Razpad troedine občine je bil spet posebnost. V Destrniku in Vitomarcih so izvedli referendum, pri potrjevanju občin pa je Trnovska vas ostala tretja občina celo brez referenduma, ali jo ljudje sploh hočejo.

Pet telefonov

Destrnik je imel ob nastopu župana Pukšiča pet telefonov, blatno pokopališče in nekaj malega asfalta. Danes ima vse, kar imajo veliki. Morda še več. Razkošno šolo, vso komunalno infrastrukturo, velik Volkmerjev dom kulture, športni center, pitno vodo v vsaki vasi, urejene ceste, zdravstveni dom z lekarno, zobozdravnika in fizioterapevta, apotekarsko urejeno pokopališče in vežico... »Vrtec še pride; zakaj bi ga gradili samo z občinskim, če lahko zanj dobimo šest desetin državnega denarja?« Ko so 1998. leta odpirali takrat neverjetno veliko, razkošno in energetsko izredno varčno šolo, so Pukšičevi nasprotniki in zavistneži govorili, da bo to potop občine, češ da jo je zadolžil do vratu in da dolgov ne bo mogoče nikoli poravnati. Pa je vse naprej teklo normalno, župan je uredil stvari. Namesto da bi cesto skozi središče občine posodabljala in širila občina, je Pukšiču še z dvema sosednima županoma uspelo 18 kilometrov ceste prekategorizirati v državno in za njeno obnovo in širitev se je našel državni denar. Danes ga obmetavajo z očitki, da pušča občino v slabem stanju. »Pol milijona evrov ima posojil, po 200 evrov na vsakega prebivalca. Je med najmanj zadolženimi slovenskimi občinami,« mirno zavrača. Da je razvijal le občinsko središče, mu mečejo pod nos. »Voda in ceste so povsod, telefoni tudi. Sprejet je urbanistični načrt, spet v eni redkih občin, in v njem v šestih različnih vaseh šest elitnih gradbenih lokacij za poslovne centre, obrt, stanovanjsko gradnjo. Šest let muke z občinskim gradbenim načrtom je bilo zame najtežje župansko opravilo sploh. V Ljubljani so nam vztrajno metali iz načrta naše zamisli in ideje. Na koncu nam je uspelo.«

Franc Pukšič je odločen in nepopustljiv župan, ki je v prvem krogu premagoval vse nasprotnike. Še na zadnjih volitvah v prejšnjem stoletju, ko so se proti njemu združile v napadalno kohorto stranke SLS, Združena lista, LDS in Slovenski krščanski demokrati, je pometel z njimi z enim zamahom, takrat še v obleki SDS. Potem pa, pravi, so ga izdali njegovi partijski soborci – drugi politično znan in pomemben Destrničan dr. Milan Zver, ki kot minister za šport k destrniškemu športnemu centru ni hotel primakniti 60 odstotkov denarja, kot tej občini po razvojnih kazalnikih pripada, ampak le pet odstotkov.

Kilometre narazen

Pukšič je izstopil iz SDS in se po krajšem času vključil v SLS. Tu je novinec. Če ne bi bil, bi morda že po stažu lahko dobil kakšen ministrski položaj, je prepričan. A z Zverom, ki zdaj kandidira za predsednika slovenske države, sta ostala kilometre narazen: »Pa naj pove, kaj je naredil za slovenskogoriškega kmeta. Nič. Čisto nič.« Ne pogovarjata se. Na nedeljskem drugem krogu za župana se celo posredno borita drug proti drugemu. Zver s kandidatom, ki je Pukšiča že izzival na prejšnjih volitvah. Pukšič je iz rokava potegnil nepoznanega kandidata SLS, ki mu mnogi niso napovedovali drugega kroga med štirimi kandidati. Pukšičev ni veliko zaostal za Zverovim. Tekma bo trda. Destrnik je trdnjava. Simbolična. In Pukšič se bo še vrnil, vam zagotavljamo vsi, ki ga vsaj malo poznamo. Čeprav je zdaj precej resigniran in kakšno noč razmišlja, da bi pustil politiko. Zanima ga energetika, diplomirani elektroinženir je. Trmast je in vztrajen. Če se je več kot pol leta z mopedom s tremi prestavami na začetku svojega delovnega obdobja vozil v službo v avstrijski Gradec čez takratno socialistično državno mejo kot malo čuden in prismuknjen pubec, če je ob poznejšem rednem študiju elektrotehnike gradil dom in sestavljal družino, potem ga tudi neki državni zakon o nujni ločitvi županske in poslanske funkcije najbrž ne bo mogel dokončno zaustaviti pred njegovim Destrnikom.