Veliko izostankov zaradi stresa v službi

Ljubljana - V današnjem času bi se med zaposlenimi našli le redki, ki jim spremenjen ritem dela, kopičenje delovnih nalog in obveznosti, ki nemalokrat povsem nesprejemljivo zarežejo tudi v zasebno življenje ter ga (lahko) zagrenijo z nesprejemljivimi pritiski, mobingom ali ponavljajočim se šikaniranjem, ne povzročajo preglavic. Nenazadnje to potrjuje tudi statistika, po kateri kar 27 odstotkov odraslih vsaj enkrat na leto trpi za duševnimi motnjami, ki sicer najmanj enkrat v življenju prizadenejo vsakega drugega človeka. Pomembno vlogo pri tem odigrajo psihosocialne obremenitve na delovnem mestu, zlasti nenehne napetosti, ki se sčasoma navzven odrazijo kot doživetje stresa; posledice so lahko zelo raznolike.

Kot je na strokovnem srečanju Slovenske mreže za promocijo zdravja pri delu, na katerem je bila tokrat razprava posvečena »delovnemu okolju kot podpori duševnemu zdravju«, poudarila dr. Marija Molan, kar 44 odstotkov tistih, ki delajo več kot 48 ur na teden, le stežka vzdržuje ravnotežje med delom in zasebnim življenjem. In stiske se nenehno stopnjujejo: med drugim jih povzroča tudi nesposobnost (ali zavračanje) razumevanja, da »pri 40 letih, kaj šele pri 65, enostavno ni mogoče delati na enak način kot pri 25 letih ...«.

 

Molanova, ki dela v Centru za psihologijo pri Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, poudarja, da kar 60 odstotkov izgub delovnih dni zakrivi (ponavljajoče se) doživljanje stresa na delovnem mestu, pri čemer se problemi porajajo, ker najmanj 35 odstotkov zaposlenih nima možnost, da bi vplivali na svoje delo, 55 odstotkov jih ne more vplivati na delovni čas, 56 odstotkom je vsiljen hiter delovni ritem, 9 odstotkov pa se jih ne more otresti nenehnih šikaniranj. Vse te napetosti sčasoma zahtevajo svoj davek, po eni strani zaradi ponavljajočih se neusklajenosti med sodelavci in/ali nadrejenimi ter nezmožnosti vplivanja na načrtovane spremembe, po drugi strani pa zaradi šepajočih medsebojnih odnosov, dodaja Molanova.

 

»Do resnih problemov pride predvsem v okolju, kjer je načrtovana racionalizacija in, denimo, oddaja pretežnega dela starih delovnih prostorov v najem, zaradi česar veliko ljudi stlačijo v isti prostor. Pri tem manjka zavedanje, da je v takšnih razmerah delo, ki zahteva visoko koncentracijo, enostavno nemogoče dobro opraviti. Močno se spremenijo pogoji dela, najsi gre za njegovo vsebino ali za posredni vpliv nanjo, denimo, neustrezno razsvetljavo ali hrup,« je prepričana predstavnica kliničnega inštituta, ki v posamičnih delovnih okoljih pogreša predvsem najprej analizo počutja in obremenitev ter šele nato morebitne spremembe: »Z vključitvijo zaposlenih v načrtovanje sprememb se sprejemanje novosti bistveno izboljša. Zavedanje, da smo ljudje vrednota, mora postati izrazitejše - nenazadnje, kdo drug pa bo sicer plačeval prispevke?«

 

Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela